Klub Cankarjevega doma, 9. 12. 2014

Sinočnji večer Cankarjevih torkov nam je postregel z dvojno glasbeno merico, priča smo namreč bili nastopu dveh skupin. Z akademsko zamudo je na oder prišla v sklopu predstavitvene turneje novega albuma Where The Wild Oceans End Andrea Schroeder s harmonijem, sicer tudi vokalistka in tekstopiska, in njen spremljevalni bend. Na električni in akustični kitari jo je spremljal Jesper Lehnkuhl, ki je dodal tudi velik delež aranžmajev, na basu Dave Allen, Mike Strauss na klaviaturah in Chris Hughes na bobnih.

Skupina tudi v živo pričara zakajeno kavarniško poetiko, med katero se uglajeno sprehaja Andrein temen vokal. Komadi so bili odigrani precizno in suvereno, lahko bi rekli celo studijsko. Zvok vseh instrumentov je zelo povezan in skladen, vendar je po drugi strani ravno to tudi prva kritika, torej, da se vse sliši tako kompresirano in je v živo kaj malo improvizacije oziroma variabilnosti. Na primer kitarist Jesper zagotovo premore več zvoka in virtuoznosti, vendar se je na koncertu držal v ozadju, enako so se odzivali tudi ostali člani. Res je, da je osrednja nit Andreinih pesmi pripovedovanje in tako piedestal pripada vokalu, vendar bi lahko nastop vseeno z izpadi instrumentov in občasnimi solažami naredili bolj intriganten, saj je bil zanje na več mestih uveden prostor, a se niso realizirale, kot na primer v komadu Where The Wild Oceans End. 

Člani delujejo utečeno in nežno ter stopnjujejo napetost v pravih momentih, vendar je dinamika prevečkrat enoznačna, saj večinoma variira izključno z glasnostjo igranja in ne s povečevanjem harmoničnih in ritmičnih struktur. Andrea se je z drugo albumsko izdajo resnično prekalila v tekstopisju, prav tako je njena odrska prezenca zelo močna in kontekstualno so tako minimalni vpadi drugih glasbenikov in barvanje podlag logična izbira, vendar je kljub temu škoda, da petčlanska skupina ne sproducira bogatejšega zvoka. Prav tako je škoda, da niso strukture komadov vsaj v živo svobodnejše in da vsi skupaj ne riskirajo več, saj se Andrea zasidra v konstantno pozicioniranih vokalnih linijah, instrumenti pa v lagodni, neizstopajoči drži. Bend sicer ravno v teh neredkih upočasnjenih momentih, ki smo jim bili priča tudi v nekaj skladbah, na primer v priredbi »If You Go Away«, »Helden/Heroes« ali v zaključni »Walk Into The Silence«, zveni najbolj avtentično in iskreno. Celoten zvok in koncept skupine je brezčasen, saj si ga zlahka predstavljamo na odru 20 let prej ali pa 20 let kasneje. Kljub mestoma nevznemirljivim zvočnim podobam je ura koncertiranja minila hitro, Andrea se je z bučnim aplavzom publike in dodatkom poslovila in na oder so začeli romati instrumenti naslednje skupine.

Člani skupine Limousine tvorijo sodobni francoski kvartet, ki je v Ljubljani že napovedal gostovanje v sklopu letošnjega ljubljanskega jazz festivala, vendar je bil nastop odpovedan in prestavljen na sinočnji večer. Limousine so letos izdali tretji album »Siam Roads«, ki je bil navdahnjen s potovanjem po Tajski in sodelovanjem s tradicionalnim glasbenikom, specialistom za slog mor lam, »Yodhom Warongom«. Tradicionalni slog, katerega osrednji del je sicer petje, je z nekaj skladbami sinoči interpretiral instrumentalni kvartet. Moderen pristop k tradicionalni tajski melodiki se jim tudi na nastopu ni najbolje posrečil, oziroma ga je bilo bore malo, le tu in tam smo bili priča značilni pentatoniki na saksofonu ali klaviaturah. No, tudi sicer sta na albumu tradicionalna harmonija in ritmika dokaj prečiščeni in ustvarjata le senco med umirjenimi saksofonskimi linijami in kitarskimi pickingi, predvsempa je včeraj na odru umanjkal Yodh.

Najbolje so tako zvenele skladbe prejšnjih izdaj skupine. Podstati, ki so z repeticijami in naraščajočo glasnostjo najbolj spominjale na postrokerske eskalacije, so bile velikokrat ustvarjene s ponavljanjem vzorcev na klaviaturah in ne z zanj značilnimi distorziranimi kitarami, kitarske strune pa so se večinoma oglaševale s tehniko ubiranja. Vse to je bilo neredko nadgrajeno s sladkimi saksofonskimi melodijami in seveda podkrepljeno z energičnim bobnanjem. Čeprav je skupina delovala ubrano, smo spet pogrešili posamična oglašanja instrumentov ali hrupne izbruhe, h katerim so napeljevale kompozicije in odprto minimalistično zvočno gibanje. Na žalost je koncert minil bolj v domišljanju, kaj vse bi lahko doživeli znotraj teh struktur in zvočnih tekstur, kot v doživljanju za muzičiste bolj neudobnih pozicij, ki pa so zanimivejše za publiko.

Oba benda sicer pridobita takojšnjo poslušalčevo simpatijo, tako sta tudi na sinočnjem koncertu požela bučna aplavza, vsak vsaj na videz svoje publike, saj je starejši del poslušalstva vidno bolj aplavdiral ob kantavtorici, medtem ko je mlajši čakal na drugi del večera in čakal na več improvizacije. Obiskanost je bila sicer precej večja, kot je običajno na kakšnem malo bolj konkretno jazzovskem večeru. Navsezadnje je tudi organizator pred koncertom omenil, da je izkupiček dneva pozitivna nula, kar sicer menda ni torkova redna praksa, je pa to najverjetneje posledica lahkotnosti in poslušljivosti dveh stilsko različnih koncertov.