Klub K4, 26. 9. 2013

Usoda kluba na Kersnikovi 4, ki je burila duhove dobršen del letošnjega leta, je dokončno razblinjena. Novo vodstvo, nov programski vodja in, kar je za mestno klubsko dogajanje najpomembneje, nov program. Otvoritev nove sezone je nekoliko presenetljivo pripadla britanski soul vokalistki Andreyi Triani, ki po svoji izrazni usmeritvi nekoliko štrli iz bogate elektronske zakladnice kluba K4, a je s svojo spremljevalno zasedbo morebiti nakazala nove programske usmeritve, ki se bodo s četrtkovimi koncertnimi nastopi zagotovo bolje izrisale v prihodnosti.

Rošade v klubskem delovanju pa niso prav nič zmedle zbrane množice obiskovalcev, ki je v ograjenem in visoko varovanem kletnem »bunkerju« štela predstavnike najrazličnejših generacij. Najbrž smo se prav vsi spraševali, kako bo barsko vzdušje z Andreyinim močnim soulovskim vokalom na čelu mogoče preslikati v temačne prostore K4, a se je ob pomoči pridušene svetlobe v grajenju intimnega vzdušja klub odrezal več kot zadovoljivo. Andreya Triana je svoj nastop začela nekaj minut čez pol enajsto, ko so z vhoda koncertnega prizorišča sneli verigo, na stežaj odprli duri in nas napotili v hram. Suhljato gospodično, ki je tekom svoje glasbene poti združevala moči s Flying Lotusom, Bonobom in Mr. Scruffom, je na oder pospremil bučen aplavz, ki se je iz skladbe v skladbo le še stopnjeval.

Andreya je v prvem delu svojega nastopa predstavila nove skladbe, ki napovedujejo prihod druge studijske plošče. Slednje so v njeni viziji obujanja prvinskega soula dobile nekoliko mehkejši, popovski pridih, katerega šablonskost se je kazala predvsem v izoblikovanih refrenskih napevih. Za trenutek smo tako lahko smernice vlekli z aktualnejšimi izvajalkami, kakršni sta denimo Santigold ali Janelle Monáe, a je Andreya v svojem podajanju precej bolj bazična in omejena na klasično postavo boben, kitara, bas. Tudi sicer je inštrumentarij v večini primerov služil zgolj kot nežen spremljevalec Andreyinih solističnih napevov, ki je v svojem preigravanju in porazdeljevanju vlog znal razbliniti čut enoličnosti. Pa vendar, navkljub njenemu izostrenem čutu za komponiranje je v glasbi izostala potrebna dinamičnost koncertnega nastopa, ki bi slednjega uspela ponesti na povsem nov nivo. Temperatura je tako narasla zgolj s skladbo Keep Running tik pred zaključkom uradnega dela, ki ga je Andreya s solistično izvedbo priredbe Sweet Dreams ob pomoči semplerja zaključila po slabih štiridesetih minutah.

Vidno lačna publika se s tovrstnim scenarijem ni povsem sprijaznila in je zahtevala več, veliko več. Ob spremljavi glasnega ploskanja se je bila vidno ganjena Andreya tako na oder primorana vrniti še dvakrat. Enkrat je svoj zvočni inventar razširila z elektronskimi citrami, v drugo pa sklenila z umirjeno priredbo skladbe Not Even King izvajalke Alicie Keys ter šele tedaj publiko zares umirila.