Maribor elektronska destinacija, 15. 2. 2013

Dvorezni meč prestolovanja evropski kulturi je na Mariboru pustil globoke rane, ki si jih tamkajšnje kulturne inštitucije celijo na različne načine. Če se dovolj potrudimo, lahko v tej maniri razumemo EPK kot vir (finančnih) impulzov, ki naj bi v regiji pustili dolgoročne učinke. Lani je na ulicah Maribora tako strašilo manj duhov, ki pa se zdaj zopet vračajo tja. Z vsemi štirimi se proti takšnim povratniškim duhcem še vedno bojuje Multimedijski center KIBLA, ena od gonilnih sil mariborskega kulturno-umetniškega dogajanja, ki je leto EPK-ja pompozno zaključila z razstavo Soft Control v prostorih nekdanje Mariborske tekstilne tovarne. Ob vstopu v 2000 m2 velik - tedaj še zgolj razstavni - prostor, ki ga je KIBLA poimenovala Portal, si je podpisana takoj potihem zaželela, da bi si tam lahko nekoč razmigala ude ob kakšnem prijetnem elektronskem ritmu. Reminiscenca na berlinski Tresor je hočeš  nočeš vseprisotna in atmosfera naravnost idilična. Želja pa se je uresničila.

Z že šesto izdajo Festivala MED je Kibli padla sekira - kam drugam kot naravnost v med. Letos so organizatorji festival zastavili nekoliko drugače, in sicer so tokrat dogajanje razbili na dva petka, kar je obiskovalcem brez dobre plesne kondicije še posebej pisano na kožo. Prvo ime večera - Andy Stott - je v Maribor privabilo lepo število obiskovalcev z vseh koncev Slovenije. Lahko bi rekli, da je bilo vse na strani Festivala Maribor elektronska destinacija in da se je obetalo izjemno elektronsko doživetje.

A preidimo k bistvu. Po Nitzovem uvodnem setu, v katerem je z mehkimi basi in prefinjenim stopnjevanjem pričaral ravno pravšnjo mero tehnoidne napetosti, se je ugasnil že nekoliko moteč napis za DJ-jem, ki je napovedoval nastop varovanca založbe Modern Love. Po vsesplošnem navdušenju publike se je začelo Stottovo masiranje računalnika in mešalke. Ko je po prvih desetih minutah začetna ekstaza rahlo usahnila, občinstvo pa se je še vedno samo nežno pozibavalo, je bilo jasno, da nekaj manjka. V zanosu, trenutku neprevidnosti ali kdove čem je namreč Manchesterčan pozabil na base, ki jih je po opozorilu nekoga iz publike takoj privil, in žurči se je začel.

Po začetnem lebdenju je Stott posegel po skladbi Numb z albuma Luxury Problems in sprožil val odobravanja; odlično razpoložena publika se je najbolje odzivala prav na komade s Stottovega zadnjega albuma, ki jih je Britanec občasno vpletal v svoj set. Pri tem smo sicer pričakovali malce več virtuoznosti in drznosti, saj bi lahko slednje začinil še s čim drugim, kot le spreminjanjem hitrosti in podlage. A nič ne de. Tudi z minimalističnimi posegi v samo strukturo komadov in miksov, kot so kratki nojzerski vložki, je Stott pokazal zadovoljivo mero drznosti in dal jasno vedeti, da nam ne bo namenil kaj več eksperimentiranja, kot bi ga po njegovih izdajah sodeč morda lahko tudi pričakovali.

Za vrhunec Stottovega nastopa bi lahko označili komad Up the Box, ki ga je zarolal približno na polovici seta in kjer se je večer prevesil bolj v jungle in s tem razvratniško smer, od koder je s prekinitvami še vedno posegal po subtilnejših impresijah. Tako je spretno ustvaril dramski lok večera, ki nedvomno ne bo utonil v pozabo. Veliko ime svetovne elektronske scene je upravičilo svoj sloves. Po bučnem aplavzu nam je Stott privoščil še krajši bis, ki pa je vseeno obvisel v zraku, saj še zadnji ekskurz v jungle ni imel pravega konteksta, tišina, ki mu je sledila, pa je prekinila ponovno dviganje razpoloženja.

Večer se je zaključil naravnost nostalgično, ko je na oder stopil še Beograjčan 33 10 3402 in s tršim technom marsikoga popeljal v čas laserčkov, masovk in dud. S tem se je narativna struktura večera, ki jo je Andy Stott preusmeril v preteklost, tudi prav ganljivo sklenila.