Menza pri koritu, 14. 4. 2013

Organizacijski tandem Panda Banda ne počiva. Včeraj so nam v Menzi pri koritu ponudili koncert dveh ameriških skupin, in sicer Ash Borer in Fell Voices. Obe prihajata iz Kalifornije, držita pa se tega, čemur se pravi kaskadski black metal. Ta milje, katerega najbolj vidni nosilci so Wolves In The Throne Room in o katerem smo na Radiu Študent že kaj povedali, ohlapno držijo skupaj tako ozemeljska lociranost v veliki zahodnoameriški regiji Kaskadija kot tudi nekatere zvočne in ideološke prvine. Vse to pa pogosto nosi poteze, ki so zadnja leta blizu populaciji iz DIY punk in hardcore undergrounda.

Prvi je nastopil trio Fell Voices, ki je po nekaj uvodnega feedbacka direktno udaril s svojim black metal valom. Šlo je za relativno preprosto zadevo z močnim vplivom Burzum – projekta, katerega zvočna dediščina je odkrito ali prikrito eden ključnih sooblikovalcev zvoka kaskadskih black metal bendov. To seveda pomeni ogromno repeticije, veliko osredotočenost na ustvarjanje specifične atmosfere, v primeru Fell Voices pa tudi punkovsko neposreden „attack“ na inštrumente, predvsem s strani bobnarja. Slednji je prispeval tudi nekaj surovih krikov, ki pa jih je za razliko od basista in vokalista v dogajanje plasiral kar na suho, brez mikrofona, ter tako na zanimiv način predrl zid ozvočenja.

Slednje je bilo vsaj po mojem mnenju rahlo problematično, saj je njegova nažganost rezultirala predvsem v nerazločnem bobnenju v srednjem in nizkem rangu. Seveda govorimo o black metalu, in to tistem bolj surove variante, kjer si nihče ne želi pretiranih fines ali sterilnosti - a ni šlo za to. V povezavi z dejstvom, da večina black metala kljub vsemu ostaja albumska glasba, pa je nekako zmanjšalo učinek zaigranega. Fell Voices na svojih ploščah zvenijo precej drugače kot v živo. No, to je bilo pričakovati, ampak masa odmeva in čudne zamazanosti, v katero so oviti njihovi posnetki, tako ključno sooblikuje njihov zvok, da je bilo v živo pomanjkanje tega precej zevajoče. Bend je to reševal z zatekanjem k bolj površinski agresiji, kar je na trenutke delovalo, spet drugič pa je razgalilo občasno precej generične riffe.

Za Fell Voices so oder zasedli Ash Borer, v sestavi dveh kitar, basa, bobnov in analogne klaviature. Ash Borer so v marsičem sorodni Fell Voices, a je njihov izraz bolj razgiban z vključitvijo bolj doomovsko zvenečih partov ter močnim vplivom postrocka oz. postmetala. Če me spomin ne vara, so pričeli s prvim komadom plošče „Cold Of Ages“, „Descended Lamentation“, kjer so izstopale predvsem klaviature, ki so presenetljivo večino koncerta vztrajale pri zvoku klasičnih električnih orgel. A v trušču, ki je sledil bolj ambientalnim uvodom, so postale predvsem dodaten sloj hrupa in nizkih sinusnih valov. Omenjena pomanjkljivost ozvočenja se je tekom relativno dolgega nastopa Ash Borer nekako utekla, vse to slojenje pa je, morda tudi zaradi časovnega faktorja izpostavljenosti, postajalo hipnotično.

Najbolj je izstopal komad „Oblivion's Spring“, ki vsebuje nekaj temnejših harmonskih obratov, s katerimi je celotno dogajanje pridobilo napetost. Zdelo se mi je, da Ash Borer ravno v takšnih trenutkih zares pokažejo, kar zmorejo. Tako kot pri Fell Voices je tudi pri Ash Borer občasno problem v tem, da je veliko riffovskega – harmonskega in melodičnega – materiala precej generičnega in se nevarno približuje anemičnim molovskim brodenjem postrocka. Del te estetike se seveda dobro spaja z bolj ambientalno naravnanim black metalom. A izstopajoči bendi tega žanra, če spet omenimo le Burzum, so vedno vsebovali tisto nekaj več – čuden ton, kakšno prikrito disonanco. Riffi so imeli karakter in ostrino, ki so jo določale podrobnosti. Na mestu tega se Ash Borer bolj predajajo pristopom tistih glasb s predpono „post-“, ki bi jim zaradi vseprisotne uporabe efekta ponavljajočega odmeva lahko rekli kar „delay glasbe“. S to opazko ne želim omalovaževati dela teh skupin, temveč le spodbuditi razmislek o nekaterih morda že preveč samoumevnih načinih izvajanja takih glasb, predvsem v koncertnem smislu.

Kljub nekaterim pomanjkljivostim ali pomislekom pa je po končanem koncertu ostal vtis konkretnega dela in zvočne teže, ki sta ju s seboj prinesla oba benda. Fell Voices in Ash Borer so na pričujoči turneji v Evropi prvič - nastopili bodo tudi na cenjenem festivalu Roadburn –, kolektivu Panda Banda pa se lahko zahvalimo, da lahko predstavnike teh muzik začenjamo v živo pogosteje srečevati tudi pri nas. Do prihodnjič.