Klub Gromka, 21. 5. 2013

Včerajšnji koncert v klubu Gromka ni imel epskih razsežnosti nekaterih prejšnjih  dogodkov v organizaciji ekipe Specialka, kot sta bila denimo reinterpretacija Nirvanine plošče Nevermind v izvedbi trinajstih domačih bendov, ali pa 24-urni maraton najvidnejših domačih alternativcev. Je bil pa koncert po zaslugi ameriškega gosta Tristana Shonea, ki ustvarja pod imenom Author & Punisher, tudi tokrat drugačen oziroma poseben. Shone se glasbenega ustvarjanja namreč loteva z doma narejenimi mehanskimi stroji, te pa uporablja tudi v koncertnem kontekstu, kjer ponudi nekakšno kibernetično nadgradnjo one-man-benda. Žal pa se je včeraj še enkrat več potrdilo, da tehnična inovativnost in izumiteljska žilica ne pomenita nujno tudi glasbenega presežka, zato je nekaj deset zbranih privržencev hrupnih muzik, tokrat uživalo predvsem v nastopu domače predskupine.

Ta vloga je pripadla prekmurskemu hrupnemu sint/boben dvojcu Hexenbrutal, ki ga v zadnjem času, verjetno tudi zato ker je med pripravami na izid nove plošče, nismo pogosto srečevali na odrih, se ga pa zelo dobro spomnimo še iz časa, ko je nastopil na turneji Klubskega maratona. Ker podobo njunega izraza narekujeta izbrana inštrumenta, smo dvojec tudi tokrat slišali v preverjeni podobi. Masivne, distorzirane sintetične linije so bolj kot z melodičnostjo obarvane s hrupom in se največkrat znajdejo v ritmični vlogi. Bobnanje na drugi strani brez nepotrebnega kompliciranja ostaja ekonomično, mehansko natančno in hrupno v vrhuncih, kar izraz Hexenbrutal približa početju razvpitega noise-rockovskega dvojca Lightning Bolt. Za razliko od nekaterih prejšnjih koncertov se je pojavil vtis, da sta Prekmurca s svojimi intenzivnimi rifi po novem stopila še bolj na stran metalskih muzik, se je pa v njunem repertoarju kljub temu znašla tudi ritmično repetitivna koračnica, ki bi jo mirno lahko umestili v širši kontekst techna. Zato se zdi, da se dvojec bolj kot z žanrskim formalizmom, ukvarja z energično, hrupno zvočno izkušnjo, ki pa bi s kakšnim bolj melodičnim trenutkom, bržkone nagovorila še kakšnega poslušalca več. 

Po še enem suverenem nastopu domačega dvojca, je na gromkin oder za svojo glasbeno konstrukcijo in prenosnik stopil Tristan Shone alias Author & Punisher. Pogled na impresiven inštrument, ki po svoji obliki še najbolj spomni na kakšne orgle, je močno dvignil apetite, a so se te žal razblinili že po prvi skladbi. Videti je bilo, da je inštrument bolj kot generator zvoka predvsem orodje, s katerim Shone manipulira z zvočnimi sekvencami na svojem prenosniku, to pa je pomenilo, da celoten sistem s svojo rigidnostjo dopušča bore malo prostora za zanimivo glasbeno izkušnjo. Distorzirane, hrupne linije, ki jih je Shone sproti zgoščeval s privijanjem in odvijanjem nekakšnih ventilov, so izpadle dronersko klišejsko, še bolj neprepričljivi pa so bili enolični ritmi, ki jih je z metronomsko natančnostjo sprožal z eno samo ročico. Izrazno se je znašel nekje na presečišču doom metala in industriala, toda lotil se ju je tako stereotipno, da se je pojavil vtis, da prej kot entuziastičnega glasbenika pač gledamo tehničnega inovatorja, ki je svoj inštrument izumil zato, da sedaj sam lahko preigrava glasbo svojih priljubljenih bendov. Da se snovalci glasbenih oprem in orodij pogosto ne znajdejo enako dobro tudi v vlogi glasbenikov ni sicer nič novega, zato bi tudi Shoneov sinočnji koncert lahko opredelili predvsem kot tehnično ekshibicijo. Očitno je bila podobnega mnenja tudi publika, ki se je začela redčiti že po polovici njegovega nastopa.