Menza pri koritu, 13. 10. 2016

“That's why I'm here, you know? Not just to play tunes but to show man certain things.” Tako droblja DJ Escrow na plošči BBF Hosted by DJ Escrow zasedbe oziroma projekta Babyfather, katerega osrednja figura je seveda Dean Blunt, britanski temnopolti umetnik, provokator, performer, trol - katerokoli nalepko že izberete, najbrž se nikomur ne jebe bolj kot njemu samemu. Vendarle govorimo o liku, za katerega se zdi, da z bolj ali manj prefinjenimi metodami, oprostite izrazu, trola občinstvo. Se spomnite razstave, ki jo je Blunt na začetku leta priredil v Londonu? Poleg vrčka piva je bila obiskovalcem na ogled na voljo ena sama tako imenovana stock fotografija z naslovom Stock photo of business colleagues sitting at a table affectionately smiling at each other. Kakopak je razstavo spremljalo še nadležno visoko piskanje. Ljudi je bilo precej, bojda pa so bili precej zbegani. No, dobršne porcije nojza in nenavadne atmosfere smo bili deležni tudi včeraj v Menzi pri koritu.

O živih nastopih Babyfather ni znanega prav veliko. Preberemo lahko o prejšnjih odrskih upodobitvah glasbenih inkarnacij Deana Blunta, informacije o zadnjem udejstvovanju Britanca pa se povečini nanašajo na že omenjeno 1. aprila izdano studijsko ploščo. Ta je pravzaprav zapakirana v format piratske radijske oddaje, ki jo povezuje misteriozni lik DJ Escrow. Okrog njega so se kmalu spletle različne teorije in ugibanja – gre morda za parodijo, za izmišljeno figuro, ali pa je morda to kar Blunt sam, z vokalom pitchanim v višjo lego? Toda DJ Escrow res obstaja! Toliko je bilo moč razbrati skozi gosto meglo, ki je takoj po prihodu štirih postav na oder preplavila dobršen del metelkovskega kluba. Poleg Escrowa, pozicioniranega za DJ pultom, sta ekipo sestavljala še dva varnostnika in sem ter tja hodeči hladni Dean Blunt.

Megla pa ni predstavljala edine prepreke med aktom ter publiko, Blunt je namreč hitro zaukazal prižig luči in tako se je za spremembo včeraj pod žarometi znašlo poslušalstvo. V drugi polovici prostora je bilo tako težko razločiti, ali prek brbotajočega trapa zares nekdo vzklika, ali pa gre morda za playback. Seveda je določen del občinstva zibal svoja telesa usklajeno s podlago, ki je zadišala tudi po grimu ali pa po zakajenih zgodnjih Massive Attack, toda do vzpostavitve pravega klubskega oziroma koncertnega ozračja ni prišlo. Večina nastopa je sledila redosledu plošče BBF Hosted by DJ Escrow, torej smo poleg zapohane dub ter hip-hop krme prejeli tudi več odmerkov belega šuma, nepovezanih vzklikov in piskanja. Skoraj četrt ure trajajoče brnenje ob koncu nastopa je bilo kot tišji hip-hop ekvivalent soničnemu izbruhu otoške shoegaze ekipe My Bloody Valentine, ki mu oboževalci ljubkovalno pravijo kar “holocaust section”, odsek za holokavst. Prej kot koncert bi zadevo lahko označili za event, kajti kljub zgoraj naštetim zvočnim posebnostim se je precejšen del dvorane bolj kot z Babyfather ukvarjal drug z drugim. Pogovori so tekli o zagorelosti kože, parčki so se premikali po dvorani in se fotografirali s tega in onega kota – hej, osvetlitev je bila za razmere koncerta, pardon - eventa, izvrstna, zakaj je ne bi izkoristili!?

Blunta, ki na plošči BBF Hosted By DJ Escrow med drugim raziskuje vprašanja razredne in nacionalne identitete, omejitev in marginalizacije družbenih akterjev, vse skupaj ni preveč motilo. Kot bi se na včerajšnjem nastopu zavestno pomaknil na obrobje, se preobrazil v kuliso ter z mrtvo hladnim obraznim izrazom opazoval dogajanje pod odrom, medtem ko je redno ponavljal “trust me”, “bang bang, too early” ter kasneje “I don't care how you niggaz feel” in “but you'll never gonna get it”. Koliko mu je dejansko mar za poslušalce, je razkril že nekje na začetku šova, ko nam je v celoti serviral otvoritveno skladbo albuma Stealth Intro. Ta je sestavljena iz delikatno ubrane akustike in pet minut ponavljanja mantre “this makes me proud to be British.” Bi bilo kaj drugače, če bi utihnili in mu posvetili vso pozornost? Nam je Babyfather prodajal meglo? Je Blunt mojstrsko nategnil približno stoglavo množico ali le preizkušal oziroma raztegoval meje sprejemljivega? Žal nimam enoznačnega odgovora, pa saj ga najbrž nihče niti ne potrebuje. Babyfather je bil ob zaključku deležen tako krepkega aplavza kot tudi smejanja in vzklikov “puši kurac”, a zelo verjetno se nikomur ni bolj jebalo kot Deanu Bluntu samemu.