Gala hala, 29. 1. 2013

Včeraj so nas ne-vem-že-katerikrat obiskali kultni poljski death metalci, Vader, ki so na sceni že od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja. Poslušalci RŠ-evske večerne oddaje Metal detektor ste lahko v predzadnjih dveh epizodah spoznali poljsko metal sceno in slišali, da je v osemdesetih bilo na Poljskem mnogo bendov. Kot je še danes – a Vader so ena redkih izjem, ki prihaja iz Poljske in je na svetovni metal sceni konstantno, tako diskografsko kot turnejsko ves čas dejavna že več kot 25 let. In kaj tak bend sploh lahko še predstavi v živo, česar že ni prej, z izjemo aktualne studijske plošče, ki pa jo je v Sloveniji že predstavljal leto in pol nazaj? Pač enega svojih kultnih albumov, tokrat album Black To The Blind ter EP, ki jih je pred tem resnično ustoličil na sceni, Sothis.

A Vader nikoli ne potujejo sami. Z njimi je tokrat bil precej razgiban nabor bendov, zatorej pojdimo po vrsti. Koncert so ob 19. uri odprli precej nenavadni Fhobi, ki bojda prihajajo iz Evrope, a so glasbeni izraz pevca, ki je emigriral iz Urugvaja. Nenavadni pa niso le zaradi tega, temveč tudi zaradi glasbenega izraza, ki prej kot na kakšen klasični metal žanr ali njegov bližnji derivat spomni na ameriške System Of A Down z bolj ''straight-to-the-point'' glasbenim pridihom, ki pa vseeno prekipeva od vplivov kakšnih ''beat-down-HC-bendov'' a al My Own Victim, pomešanih z bolj hip-hop pridihom zgodnjih Rage Against The Machine in nu-metalskim riffanjem poznejših Downset. Vsekakor tale opis zveni komplicirano, medtem ko je glasba dejansko precej bolj v-ušesa-idoča. Poskočno, napadalno, malce moderno, kar se kitarskih riffov tiče, a z neverjetno usklajeno in močno ritem sekcijo, v kateri je izstopal res jebeno dober basist, čeprav tudi boben ni bil od muh. Temu dodajte še špansko govorečega vokalista, ki s svojim glasom in patosom spominja na Serja Tankiana in ki je v 30 minutah in kolikor se je dalo razumeti opisal trpljenje latinskih Američanov ne glede na teritorij. Za njimi so oder zasedli precej hvaljeni, a dejansko precej slabši, angleški death metalci Bloodshot Dawn. Medtem ko so na področju igranja svojih inštrumentov precej suvereni, je kompleten vtis izrazito medel, povprečen, dolgočasen. Mladci angleškega ekstremnega undergrounda so očitno pozabili, zakaj so njihovi predniki, sodržavljani Carcass, Napalm Death, Cancer ali pa ameriški Death, Morbid Angel ipd. bili tako zanimivi. Ker so znali napisati dobro pesem, česar Bloodshot Dawn niti v enem slučaju niso uspeli pokazati. Po treh komadih, ki so vsi zveneli generično in nezanimivo, sem raje stopil ven na svež zrak.

Vrnil sem se ob prihodu tretjega benda, kalifornijskega thrash podmladka Bonded By Blood, ki promovira novi album The Aftermath. Za razliko od Havok ali Fueled By Fire, Bonded By Blood ne stavijo toliko na hitrost, kot na nek svojevrsten groove oz. bolj umirjen, čeprav zelo dinamičen tempo. Kar jih naredi precej zanimive tako za poslušanje kot za gledanje, saj bend ob menjavah tempov resnično ne miruje, tu pa izjemno izstopa pevec. A zaradi ene kitare manj bend žal zveni malce bolj medlo. Vsekakor niso nek presežek v novodobnem ameriškem thrashu, a vseeno dajo vedeti, da svojo obrt obvladajo.

Za njimi so se mešani slovensko-avstrijsko-hrvaški publiki Gale Hale predstavili oz. ponovno predstavili internacionalni deathgrinderji Aborted, ki so v Sloveniji kar redni gostje in so nazadnje naša tla obiskali junija lani. In bojda so bili včeraj mnogo bolj zanimivi kot takrat, kar me navdaja z grozo, ko si predstavljam, kako obupno so šele morali zveneti v Ortu. Ker tole včeraj po mojem mnenju res ni bil eden njihovih svetlejših trenutkov. Medtem ko je bend že ''po defaultu'' intenziven, brutalen in hitrostno neustavljiv, pa se njegova setlista vrti znotraj same sebe že nekaj let, z izjemo enega ali dveh komadov. Poleg tega je bend postal skorajda ''popish'', saj so člani gibalno usklajeni ter naštudirani, izrazito moteči so bili patetični, čeprav tu pa tam še vedno hecni nagovori vokalista Svena, slabši zvok in predvidljivost kar celega nastopa pa nakazujejo na potrebo tega benda, da se malce ustavi in napolni baterije. In čeprav so še vedno mojstri novodobne brutalnosti, so včeraj bolj kot ne fušali (s poudarkom na bobnarju, ki se je prehiteval skorajda ves čas). Iskreno rečeno, četudi jih ne bi videl nikoli več v živo, ne bi ničesar pogrešal, kdor jih pa včeraj ni videl, naj ne žaluje niti sekundo.

Kar pa me norem trditi za Vader, ki so z novim bobnarjem, tokrat iz angleškega teritorija, ter zdaj že etabliranim kitaristom Spiderjem dobili res tisto, česar niso imeli ob izidu albuma Necropolis leta 2009. Včeraj so Vader pokazali vrhunsko glasbeno usklajenost, obvladanje odra in publike ter sposobnost izvedbe komadov na nezavidljivi ravni. Nastop je v vseh svojih 75 minutah bil neverjetno dober. Pa čeprav sem jih tudi gledal že n-tič. Ob predstavitvi celotnega albuma Black To The Blind in EP-ja Sothis smo tako dobili priložnost slišati redko ali nikoli predstavljene komade v live verziji. Bobnar je u nulo skinil pokojnega človeškega metronoma, Doca, kitarist Spider pa je dal tisti pravi metalski filingaš pridih, ko je iz riffov tako fluentno prehajal v solaže, da je bilo kar neverjetno. Vokalist/kitarist Peter je še vedno glasovno in kitarsko precej razgiban in močen, pa tudi basist ni bil od muh, čeprav pri Vader na basu nikoli ni bilo kakšnega pretiranega poudarka. Na srečo so nastop uredili tako, da so ob klasičnih in nikoli igranih starih komadih odigrali še par novih zadev, nastop pa uspešno zaključili s priredbo Raining Blood od Slayer.

Večer petih bendov je še enkrat potrdil tezo, da je za dober koncert res dovolj, če se na odru pojavita že dva benda, v včerajšnjem slučaju pa bi lahko igrali tudi samo Vader, pa ne bi bilo panike.