Avditorij, Portorož, 18. 5. 2024

Danes je misel, da bi ob vstopu v bar ali klub na odru slišali poskočne ritme jazza, precej nenavadna. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bilo to nekaj običajnega, ta glasbena zvrst je bila sinonim za zabavo, poslušalci pa so nemalokrat plesali sving. Kljub temu da je od tako imenovane zlate dobe minilo že skoraj sto let, lahko tudi danes slišimo glasbenike, ki v svingu mojstrsko improvizirajo. Čeprav je žanr v zadnjem stoletju razvil različne odvode, kot je moderna improvizirana glasba, pa vendar mnogi še vedno posegajo v zapuščino prejšnjega stoletja.

V soboto, 18. maja, smo imeli na odru Avditorija v Portorožu priložnost slišati glasbenike, o katerih z gotovostjo trdimo, da to počnejo na najvišjem nivoju. Zasedba, ki se je množici predstavila pod imenom Bill Evans & The Vansband All Stars, je vsem navdušencem nad žanrom pokazala, da je to koncert, vreden ogleda. Bill Evans je pri rosnih enaindvajsetih letih stopil ob bok legendarnemu Milesu Davisu in z njim posnel nekaj albumov, med katerimi so verjetno najbolj znani The Man With The Horn, We Want Miles in Star People. Slišimo ga lahko s tenor ali soprano saksofonom, njegovo glasbo pa poleg jazza zaznamujeta še vključevanje funka in bluegrassa. Če obiskovalcev koncertov ob pregledu dogodkov ime Bill Evans ni prepričalo, so jih lahko za dogodek zagotovo ogreli glasbeniki, ki se skrivajo za imenom The Vansband All Stars. 

Na klaviaturah smo lahko slišali Johna Medeskega, verjetno bolj znanega kot del zasedbe Medeski Martin & Wood. Poleg akustičnega klavirja glasbenik uporablja še mnogo drugih električnih inštrumentov, v Portorožu pa smo ga lahko slišali na Hammondu B-3 in Fender Rhodesu. Za bobni je sedel nihče drug kot Keith Carlock, ki je igral za mnogo velikih jazz imen, denimo Mika Sterna in Richarda Bono ter zasedbo Steely Dan. Pojavil se je tudi v zasedbah drugih žanrov, kot so Toto, Sting in drugi. V ritem sekciji se mu je pridružil še basist Felix Pastorius, ki ga po priimku enostavno povežemo z enim največjih imen jazz fusiona, Jacom Pastoriusom. Kljub temu pa bi bilo krivično Felixapostavljati v senco njegovega očeta, kajti tudi sam je virtuoz izbranega inštrumenta. 

Težko je dobro predstaviti glasbenike, ki so na sobotni večer stali na odru portoroškega Avditorija. Naštevanje imen zasedb, v katerih so nastopajoči sodelovali ali jih celo vodili, nas ne pripelje daleč. Da bi lahko res razumeli, zakaj so ta imena tako čislana v glasbenem svetu, jih moramo slišati in videti v trenutku njihovega glasbenega ustvarjanja. Kot pravi rek »skupina je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen« – morda je bil iz tega razloga ta nastop tako poseben, šibkega člena namreč sploh ni bilo. Vsi nastopajoči in posledično tudi skupni glas so lahko zažareli v vsej svoji veličini.

V kakšnem manj zahtevnem podžanru jazza lahko tudi manj izkušeno uho loči boljšo zasedbo od nekoliko manj posrečene. Nepretočen ritem in rahla zatikanja v svingu poslušalcu hitro preprečijo, da bi se zares izgubil v prijetnih ritmih. Poleg tega so fraze amaterja bistveno drugačne od fraz izkušenega jazzista. Te pogosto zvenijo okorno, se ne razvijajo, temveč so le ločene ideje, ki skupaj ne tvorijo globlje zgodbe. Morda najbolj očitna ločnica pa so komunikacija med nastopajočimi in odzivi spremljevalcev in solista.

V soboto zvečer smo bili priča predstavi, v kateri je bil reakcijski čas med glasbeniki popolnoma zanemarljiv. Tako kot je melodija tekla in nastajala pod roko solista, so se drugi odzvali in pričarali vzdušje, v katerem je občinstvo lahko čutilo glasbeni pogovor, ki se je odvijal na odru. Analogija med improvizacijo in pogovorom je morda res že ustaljena, pa vendar je težko opisati tekoče glasbene interakcije drugače kot s prispodobo dialoga. Pred publiko se je odvijala globoka debata izkušenih retorikov, ki so spretno izpraševali solista in mu nudili pot, da v glasbenem pogovoru razvije svoje misli.

Verjetno je med nami mnogo glasbenih zanesenjakov, za katere koherentnost benda ni glavni kriterij in svojo pozornost nekoliko bolj posvetijo solažam. Večino teh sta prevzela melodična inštrumenta – klaviature in saksofon. Med nastopom smo lahko ujeli tudi nekaj krajših solaž bobnov, ki so zares zablesteli šele proti koncu nastopa, ko si je Keith Carlock privoščil nekaj več časa in publiki predstavil resnično impresivno delo s tolkali. Tudi bas je za trenutek ujel soj žarometov, skupina se je namreč odločila, da bo odigrala posebno priredbo komada Continuum. Slišati Felixa Pastoriusa igrati tako skladbo je bila prvovrstna izkušnja. Na poseben način mu je uspelo združiti ikonično melodijo in Jacovozapuščino, k temu pa je dodal lasten edinstven pečat.

Tako Bill Evans kot tudi John Medeski sta pokazala, zakaj imata status virtuoza svojega inštrumenta. Vse solaže so bile hitre in udarne, kot pričakujemo od jazz odvodov, na primer fusiona, hkrati pa niso izgubile ritmičnega stika in so tako za poslušalce ostale zabavne kljub kompleksnosti. 

Ob samem nastopu ne smemo pozabiti tudi na zvok celotnega koncerta. Kljub pestremu dogajanju na odru je miks ostal čist, tako je lahko publika v vsakem trenutku pozornost namenila kateremukoli inštrumentu. Čeprav smo se zlahka izgubili v melodiji, ki je vedno vsebovala dobro mero funka, so se tudi v ozadju dogajale vznemirljive stvari, ki bi jih lahko ob slabšem ozvočenju enostavno preslišali. 

V portoroškem Avditoriju smo na sobotni večer torej ujeli priložnost slišati izjemne glasbenike, ki so občinstvu pokazali, da je jazz še vedno prisoten tudi v svoji nekoliko čistejši obliki. Koncerta, na katerem smo lahko videli največja glasbena imena našega časa, se je težko udeležiti s hladnokrvno objektivnostjo, mnogim namreč glasba nastopajočih pomeni uteho in popestritev monotonega vsakdana, glasbeniki sami pa so za mlajše pomemben zgled. Kljub morebitni pristranskosti si nastop vendarle zasluži pohvale, kajti zasedba je svoje delo opravila izvrstno.