Gala Hala, 9. 11. 2017

Nostalgija je v letu 2017 neverjetno močan faktor številnih umetniških stvaritev. Kot se radi spominjamo kakšnih igrač, risank in filmov naših mladosti, tako smo seveda navezani tudi na zvočne podobe teh, recimo jim - lepših časov. Lahko bi dejali, da nas ne bi smelo čuditi, ko opazimo razna obujanja žanrov poznih osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih in njihovo trdno umeščenost na aktualni alternativni glasbeni sceni. Nekaj takega velja tudi za ponovno obujena žanra trip hopa in downtempa, ki sta v našem prostoru za kratek čas oživela z zasedbami, kot so ali so bile Memowu, Liamere in Blu.Sine. Slednjo in njen hajp preteklosti smo imeli v četrtek zvečer v Gala hali možnost celo doživeti s koncertom v živo. Seveda z vsemi za obujeni žanr tipičnimi jasnimi ritmi, melanholičnimi vokali in vsesplošno sproščenostjo skladb.

A z uvodom v večer nismo kar takoj vstopili v temačne senčne prostore slovenskega trip hopa, koncertni dogodek je namreč otvorila madžarska downtempo zasedba Belau. Ta svojih downtempo motivov ne postavlja v temačen okvir britanskega trip hopa, trojica madžarskih glasbenikov nas raje popelje v toplejše kraje, recimo na prenasičeno Ibizo. Njihovi aranžmaji in produkcije so nadvse svetle, skladbe mehke, beati pa tako medli, da delujejo prej brez duše kot zasanjano.

Ta večer so nam Belau torej ponudili vrsto prijetnih, a občasno premlačnih pop komadov. Na trenutke so ti celo zasijali, a večino časa so se raje skrivali pod površino pocukranih aranžmajev, ki so, naj rečemo na glas, zelo zavestno in prepričano izdelani v liniji, recimo temu - obalne estetike. Zato tu do njihove glasbe ali celo do solidne izpeljave le-te ne moremo biti prav zares kritični. Morda pa je smiselno vprašanje priredb v večerni setlisti. Poleg izvirnih skladb smo namreč slišali neverjetno pocukrano verzijo že tako presladke In The End skupine Linkin Park, neprepričljivo Hey Now trip hop zasedbe London Grammar in nekaj, kar je bilo precej podobno skladbi Wicked Game, a je recenzent naknadno ugotovil, da je šlo le za izvirno skladbo You And I. Skratka, njihov koncept, zaznamovan z morjem in počitnikovanjem, je temeljil predvsem na doživetjih precenjenih koktejlov in gužve z ulic turistične Grčije, manj pa je bil to zares sproščujoč počitek ob zvoku večernih valov.

Izpod žarkov presvetlega sonca smo se nato prestopili v zavetje vlažne noči, na oder so stopili člani zasedbe Blu.Sine. Ta noč, kot so jo slikali skozi svoj repertoar, je bila mirna, čeprav se nam je zazdelo tudi, da to ni bil njihov pravi namen. Kitara je brenčala, boben je udarjal v svojem ritmu in pevka Urška Bajec je svoj zasanjani karizmatični vokal lepo popeljala skozi celoten set. Vendarle pa smo ob živi izvedbi pogrešali tudi nekaj dinamike studijskih verzij skladb z albuma Can You Hear In Color.

Performans Blu.Sine je bil tako ujet v nekakšen lebdeč balonček, ki pa se začuda ni ujel z občutji njihovih zasanjanih in temačnih skladb. Te so izpadle preveč podobne med seboj, čeravno katalog njihove glasbe namiguje drugače. Morda gre le za vprašanje prenašanja triphopovske produkcije v živo različico, ko je vsak skrbno izbran sample zamenjan za soliden, a enodimenzionalen zvok pravih bobnov. Še največ hvale gre prav kitaristu Žigi Krofliču, ki je z razširjenimi tehnikami igranja in obdelovanja kitarskega zvoka dodajal lepe in zanimive aranžmajske vložke. A na žalost tudi takšni vložki niso bili dovolj, da bi zakrili občutek nedinamičnega repertoarja, ki se je proti koncu večera že kar malo vlekel.

Hrepenenje po glasbenih preteklostih je na ta večer izpadlo medlo, nekoliko mlačno in tako rekoč nenahajpano. Le upamo lahko, da bo trip hop žanr kdaj obujen tudi bolje, morda kar pod taktirko bolj dodelanih Blu.Sine ali celo ob prihodu kake nove vzhodnoslovenske skupine.