Stožice, 25. 6. 2015

Bob Dylan je umetnik, ki ga je enostavno bodisi hvaliti bodisi križati. Samosvoj in samovoljen. Je glasbenik, ki bodisi tok usmerja bodisi pluje proti njemu. Na svoji »turneji, ki nima konca«, se je včeraj v Ljubljani ustavil četrtič od leta 1991, kar pomeni, da smo v zadnjih dvajset-plus letih imeli fino priložnost, da od blizu spremljamo metamorfoze tega bistvenega (ameriškega) rock avtorja dvajsetega stoletja, ki je večkrat spremenil način razumevanja in dojemanja rock glasbe.

Za razliko od njegovih enako slavnih in uspešnih generacijskih kolegov iz šestdesetih, ki se odpravljajo na turnejo, ko so psihofizični in finančni pogoji idealni, je Bob Dylan na turneji vedno. Ko ni na turneji, je v studiu ali pri nekem od svojih umetniških projektov. Njegov ustvarjalni proces je tako vedno v teku in to, kar Bob igra v živo, večinoma zelo dosledno odraža njegovo razpoloženje in predstavlja fazo, v kateri se nahaja. In Bob gre rad skozi faze, skozi obdobja, skozi različne vloge in glasbene osebnosti. To je njegova zgodba, ki jo je konec koncev ujela tudi ideja filma Todda Haynesa, kjer sta lik in življenje Dylana v zasanjani interpretaciji razbita na šest oseb. Teh likov, ki jih je živel Dylan, je verjetno še več, in danes, vsaj na odru, živi nek drug lik, kot je bil tisti, ki smo ga videli na prejšnjem gostovanju leta 2010, ko se je zaključevalo njegovo meni osebno zelo ljubo obdobje, ki ga bomo poimenovali renesančna faza.

Ko se je ob pol devetih zaslišal kratek zvok gonga, ki je zadonel iz visoko postavljenih zvočnikov nad elegantno in minimalistično opremljenim odrom, na katerem je bila na zavesi projekcija svojevrstnega Dylanovega logotipa – okronanega psihedeličnega očesa, ki (logično) vidi, je petčlanska spremljevalna zasedba nežno zajadrala v (logično) neprepoznavno in mlačno, ritmično izmaličeno izvedbo pesmi, ki sicer lahko zveni tudi monumentalno – skladbo Things Have Changed. Dylanovi koncerti niso sestavljeni iz »The Best of« repertoarja, pač pa iz aktualnega izbora pesmi, ki mu dogajajo in ki se naslanjajo na nedavno ustvarjanje. To je enkratno, kajti v šovbiznisu, kjer velja princip skupnega imenovalca, imamo glasbenika, ki se odloča, da živi in javnosti posreduje svoje aktualno življenje. Dylan ne oponaša samega sebe, pač živi samega sebe kot umetnik in izvajalec. Kako to zveni, je druga stvar, ampak tu je ključ razumevanja njegovega ustvarjanja. In za Things Have Changed je prišla She Belongs To Me, spremenjena do te mere, da smo jo lahko seveda prepoznali samo po besedilu, ki je edina stvar, ki se pri Dylanu ne spreminja. V prvi polovici koncerta so večinoma sledile pesmi z albuma Tempest iz leta 2012, ki jih je skupaj z zvestim, dobro uigranim in znanim spremljevalnim bendom zavil v destilirane aranžmaje, ki se ujemajo s slogom priredb Franka Sinatre z aktualnega albuma Shadows in the Night. V parterju, ki je imel bistveno slabšo zvočno sliko kot vrh tribun, je bilo vzdušje medlo - na odru glasbenik z bendom, pred njim občinstvo in pesmi, ki se nizajo ena za drugo. Tu in tam manjši val glasnega izražanja emocij, ko občinstvo razvozla pesem, ki jo bend izvaja, ampak med pesmimi moreča tišina. V tej praznini, v kateri se je jasno videlo, da čustvene povezave med izvajalcem in občinstvom ni bilo, si nisem mogel pomagati, da Bobu ne bi kaj povedal. Iz druge vrste pred odrom, ki so jo nervozno osvetljevali reditelji v iskanju obiskovalcev, ki bi snemali koncert in s tem kršili red večera, sem mu zavpil: »Hey Bob, Play it Loud« - »Igraj glasno!« S tem sem mu namerno vrnil njegovo lastno izjavo iz zgodovinskega Manchestra iz 1966, ko je proti toku rokal s skupino The Band. To croonersko lajnanje, skozi katerega gre danes, mu zares ne paše najbolj, je sicer dober v tem, saj je dovršen umetnik z veščinami, znanjem in občutkom, kot jih imajo redki, ampak tu ni njegova najboljša igra, tu se ne nahaja njegova najboljša predstava. Seveda me je slišal, saj Bob sliši vse, še tišina je bila v dvorani in bil sem glasen, ampak Bobu je bilo popolnoma vseeno, kaj si nekdo iz občinstva misli in želi, tako kot je bilo tudi meni že vnaprej povsem jasno, da je Bobu čisto vseeno, kaj si misli nekdo iz občinstva. In ko sem to povedal, sem takoj zaslišal neizgovorjen odgovor, ki se mi je ponudil sam: »Tovariš, zamudil si petdeset let.«

Dylan je trenutno v croonerski fazi, v fazi nekakšnega salonskega popevkarja, ki deklamira besedila pesmi, kitare se ne dotakne, tu in tam zapiha na orglice in rad zaigra na klavir, kdaj nezainteresirano, drugič navdihnjeno, kot denimo pri Tangled Up in Blue, večinoma pa brezizrazno stoji pred mikrofonom kot nekakšen Joey Ramone. Vse pesmi, tudi poskočna Duquesne Whistle ter stonesovska Pay in Blood, so podrejene aktualnemu, tako rekoč serenadnemu slogu. Bob se je tako vživel v »croonerja«, v nekakšnega »chansonniera«, da poleg Sinatre prepeva tudi Yvesa Montanda, s katerim je zaključil drugi, uradni del koncerta, v katerem je bilo za spoznanje več električne kitare in več bluesa. Kot bis so zaigrali aktualno, precej posrečeno verzijo Blowin in the Wind in studijski verziji dokaj podobno Love Sick, nato je šesterica, v središču katere je bil seveda Bob, za trenutek čisto mirno stoje in brez naklona obstala v pozdrav občinstvu, ki je zapolnilo eno tretjino ali vsaj dobro četrtino dvorane, in izginila za zavesami. Sledilo je nekaj malega vpitja s parterja, medtem ko so se tribune hitro začele prazniti.

Dylan samega sebe ne ponavlja. Dylan samega sebe vedno znova izmišlja in tako vedno znova samega sebe ustvarja. Bob Dylan živi svojo vizijo. Samosvoj in samovoljen.