* foto: Sebastijan Iskra

Klub Gromka, Ljubljana, 28. 10. 2019

Bob Log III je občinstvom po svetu znan že več kot 30 let. Zase pravi, da se ga drži geslo bolj star bolj nor. Lastno prepoznavnost je, tudi mimo same glasbe, izdelal tudi s svojo vidno podobo na odrih, z divjimi kostumi in zanj najbolj značilno čelado. V Ljubljano se je ta pretekli ponedeljek vrnil po skoraj dvajset letih. 

Rdečo nit tokratnega večera v Gromki bi gotovo lahko povzeli z besedo multipraktik. Kot uvod v večer ali bolje rečeno, kot prvi multipraktik, je na oder stopil poslušalcem Radia Študent že dobro znani Samuel Blues. V skoraj razprodanem klubu je Samuel s svojim raskavim glasom, humornimi besedili in odličnim, spretnim brenkanjem lepo pogrel publiko. Dobre pol ure je bila ravno pravšnja merica njegovih ritmov pred nastopom Bob Loga III. Pa vsekakor tudi prava in hkrati perfektna izbira za tokratno programsko kombinacijo. 

Nato pa se je na odru pojavila postava v žametni rdeči obleki, posuti s kristali ter s čelado na glavi, čelado, s katere je visela telefonska slušalka. Torej ne, ne bi mogli reči, da je bil to kar kdorkoli, kar nekdo, to je bil vsekakor eden in edini, Bob fuckin’ Log III. Kar je sledilo, je morda šokiralo celo tiste med obiskovalci, ki so ga v Ljubljani videli že pred skoraj dvema desetletjema. Kar je sledilo, definitivno ni bil zgolj koncert, to je bil popoln performans na mejah stendap komedije in šusa divjega pankenrola. 

»Ljubinfakinljana, it’s been too fucking long!« so bile uvodne besede, s katerimi je Bob pozdravil nabito Gromko. Gospod Log III v že omenjeni vizualni opremi in ob njem dve napihljivi rački, napihljiv čoln ter vsi potrebni inštrumenti. Že kmalu je med publiko priletela vrečka balonov, ki so jih obiskovalci napihovali in jih nato podajali na oder. V realnost se je prebil zanimiv fenomen participacije publike, ki, roko na srce, v tukajšnjih koncih ni tako zelo pogost. Bob Log III ne dovoli možnosti, da bi živelj na njegovem koncertu ostal mrtev, pasiven. Med napihovanjem balonov nam je razložil osem zvokov, ki jih proizvaja, kot nekakšen pred uporabo preberi oziroma navodila za uporabo moment, intermezzo s strani vesoljskega bitja na odru. 

Baloni so leteli, žur se je začel in publika, vključno s tokratno recenzentko, se je prepustila divji veselici z drugim multipraktikom večera. Vmes so se porajale misli in pokala so vprašanja o nori, res multiglasbeni tehnični izvedbi s strani enega samega nastopajočega, ki v uvodu še razlaga o zvokih, ki jih proizvaja, a proti koncu je konglomerat rezultata preprosto tako noro dober, naplasten in kaotičen, da kot poslušalec ne razmišljaš več o tem, ker bi sicer najverjetneje zamudil kaj od tistega, kar se godi na odru. 

Koncert gospoda tretjega je bil izveden vrhunsko, iz čolničkov v obliki rac smo srkali šampanjec in dobro uro in pol plesali do onemoglosti. Na tej točki pa tudi ni več kaj dodati. Bob Log III še kar raztura s svojo energijo ter igranjem, in za tokratni Gromkin koncert držijo le sami superlativi oziroma po domače: Ljubifakinljana, lahko ti je žal, če si ga zamudila!