Orto bar, 24.4.2017

V ponedeljek so na svoj račun lahko prišli ljubitelji težkokategorne, počasnejše podtalne glasbe. Kolektiv Dirty Skunks nam je namreč serviral last minute koncert zasedbe Bongzilla, ameriških stonerjev in ljubiteljev opojne čudežne zeli, ki so se po večletnem premoru znova zbrali in se pravkar mudijo na evropski turneji. Začetki Bongzilla segajo v leto 1995, v svojem obstoju pa se lahko pohvalijo s štirimi dolgimi izdajami pri založbi Relapse ter več split in EP albumi. Še preden so podobne bende, denimo Bongwater, Bongripper, Belzebong, Weedeater, Cannabis Corpse, High on Fire in druge, metali v koš weed metal žanra, je kvartet že haral po svetu in izkazoval svojo ljubezen do mastnih zelenih vrhov, ki so prav gotovo njihova največja inspiracija, kot so to poudarili tudi v ponedeljkovem intervjuju na valovih Radia Študent. Čeprav so Bongzilla skozi svoj obstoj že večkrat koncertirali po evropi, so se tokrat pri nas ustavili prvič. V spodnji dvorani Orto bara smo bili torej prvič priča nastopu oziroma bong sessionu kvarteta iz Wisconsina.

Bongzilla od samega začetka slonijo na glasnem ozvočenju, kot se za bend, ki časti moč rifaže, spodobi. Prek masivnega bobna, hreščečega vokala do zapacanih, večslojnih fuzz brnenj strunarjev, ki skupaj večkrat zasmrdijo po južnjaški blatni kopeli a la Eyehategod. Čeprav so si linije kitar v bendu povečini podobne ena drugi in so solaže minimalne, pa je ena od kitar žal prevladovala skozi celoten nastop in preostale tudi ob ključnih momentih puščala v ozadju. Ko pa enkrat vse skupaj zadoni ob točnem prelomu, tudi razlika med nivoji popusti, zamolkli feedbacki postanejo eno z igranjem, vztrajnost komada pa se lahko zavleče v nedogled. Mesta za odstopanja seveda obstajajo znotraj samih jam momentov, ki veljajo za prehodne ali zaključne dele. Ti se odvijejo zelo raznoliko; od pojemajočih upočasnitev do ponovne obuditve glavnega rifa. Žal pa se pogosto vse skupaj tudi zavozla in posamezno vstopanje nazaj v komad, ki vodi v blodnje brez povratka, izvede vsak sam. Očitni zato postanejo vsi neuspeli kitarski impro dialogi, spogledovanje in predaja vlog. Tu smo bili prikrajšani za tisti »ena dalje« moment, ki lahko dirigira in loči kvaliteto zasedb.

Bongzilla so kljub nihanjem omastili skoraj enourni set pred žal maloštevilno publiko, ki pa je imela priložnost slišati tudi nov komad s prihajajočega albuma, glede katerega pa ostajajo še skrivnostni. Po kratki zahvali in ponudbi zamenjave mercha za travo so se okajeni fanatiki odpravili v kadilnico.