Pocket Theater Studio, 27. 10. 2016

Majhno in zakotno ljubljansko prizorišče po imenu Pocket Theater Studio je v preteklem tednu v dveh večerih na svojem odru gostilo petčlansko zasedbo Boring Couple. V verjetno enem izmed manjših ljubljanskih avtonomnih prostorov uprizoritvene umetnosti sta se v torek in četrtek odvila približno enourna koncerta pred približno skupaj petdesetčlanskim občinstvom, ki si je obetalo mirna večera ob izvajanju uglasbljene poezije petih znancev literarnih krogov – Ane Pepelnik z vokalom, Ane Svetel za klavirjem in občasno s tolkali, Mitje Draba s kitaro, Andreja Hočevarja z basom in Primoža Čučnika kot ozadnjega prevajalnega mojstra in pisca besedil.

Ne skušajmo razumeti Boring Couple glede na prvi vtis iz imena, raje se posvetimo podobi rahlo komičnega, a v resnici dolgočasnega meščanskega para – kakor se predstavljajo s svojim Facebook profilom. Ustavimo se za trenutek pri pojmovanju dolgočasnosti. Soustvarjalka Sara Korošec ali Muzikačaka je nedavno svojo izdajo poimenovala po dolgčasu in o razliki med dolgčasom in občutkom daljšanja časa zapisala, da "se (ji) zdi, da (v občutenju daljšanja časa) ničesar ne daješ (in si neproduktiven), če (pa) ti je  dolgčas, ničesar ne jemlješ (in izpadeš depresiven)". Tudi Boring Couple se podobno igrajo s polemiko neproduktivnosti in nemotiviranosti, le da jo predstavljajo s podobo starega in ustaljenega para, takega, katerega člena se prcata in ljubita, ker se počutita varna v svojem izoliranem prenašanju drug drugega. Nabor avtorskih in prevedenih pesmi, ki jih igra ta brezbobnarski ansambel, spominja na nabor prijetnih in iskrenih memoarjev, ki si jih na stara leta pripovedujeta dva dolgoletna zaljubljenca. 

V duhu tega občutka starosti je bilo hecno, ko je bila vsaj tekom četrtkovega večera ob napovedovanju komadov večkrat uporabljena beseda "poskočno", čeprav potem v izvedbi ni bilo prav veliko poskočnosti. Občinstvo se ni pustilo zmesti in je v mirnem vzdušju poslušalo nekaj med intimnim akustičnim kantavtorstvom in pesniškim branjem, ki pa je v prisotnosti štiričlanskega ansambla uspelo nositi poetično eleganco, sorodno čaru starih slovenskih popevk in v času bivše Juge prevedenih ameriških ali angleških popularnih skladb. Večina nas je bila zatopljenih predvsem v pripovedi Ane Pepelnik, saj so bili preostali člani nemoteče skladni v izvedbi sedaj že zvajenih komadov. 

Ob poslušanju smo lahko prepoznali kvaliteto prevodov besedil, po drugi strani pa tudi preslikavo teh vplivov v njihove avtorske pesmi. Denimo v primeru Is A Woman Kurta Wagnerja iz ameriške zasedbe Lambchop se je neka blagodejnost prenesla iz priredb v njihova avtorska dela, ko recimo v skladbi Vedno ni dovolj besedilo vmes pravi: "V mestih sem zvesta, Ptica brez polj, Bila sem nevesta, Zdaj vse je moj dom." Blesteči trenutki pridejo ravno ob rahlih spremembah dinamike, kot so recimo trenutki večglasja, kot jih izvedejo ob priredbi Halfway to a Threeway Jima O'Rourka, ki so jo naslovili Nemirna. Skratka – šteje to, da so se  med izvedbo četrtkovega koncerta te skladbe prav imenitno prelivale med seboj.

V mnogih trenutkih koncerta se je naš pogled lahko usmeril na ustavljeno belo uro na črnem ozadju, ki je kazala točno deset in deset minut, natanko tako, kot so sicer standardno nastavljene vse ure v urarnah. Trenutek, ki je trajal vse od začetnega pogleda na uro ob pričetku koncerta, se je končal nekje po dobri uri sedenja. Vmes so Boring Couple dajali vtis, da nastop ne bi bil enak pred dvakrat večjo publiko, katere večine obrazov ne bi poznali. A pač – uradno obstajajo komaj pol leta in tudi ob zaključku svojega šestega koncerta so nazdravili z vinom in videti je, da se na odru počutijo vedno bolj domače tudi kot ansambel. Sproščena radost konca koncerta se je nadaljevala tudi po zahvali obiskovalcem za prihod in posluh, ko so se do poznih ur izživljali na glasbilih, varni pred javnostjo. Sicer pa šparajo za fizično izdajo in še bodo igrali: govori se, da kmalu na gradu Kodeljevo.

Več na:

- https://www.facebook.com/boringcouple/?fref=ts

- https://boringcouple.bandcamp.com/