Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 18. 1. 2022

Običajen poslušalec, ki v globlje predele kalejdoskopa stripovske scene še ni zataval, si zagotovo težko predstavlja, da so francoski stripovski festivali torišče prav posebnih avdiovizualnih poskusov. A zares so pogosti t. i. risani koncerti, na katerih imamo na eni strani glasbeno spremljavo, živo godbo, na drugi pa sprotno risanje, slikanje, skratka vizualno upodabljanje in interpretiranje muzike. Toda tokokrog performansa je poljuben, odprt za prilagoditve, izvirnosti.

Ne glede na formo, vizualno projiciranje zvočnega ali obratno, vedno gre za neko vrsto komunikacije, za interpretacijo v trenutku, za kanaliziranje mimobežnih prebliskov in idej. Zagotovo gre za neke vrste improvizacijo, in če za trenutek ob strani pustimo vse ambivalence in izmuzljive določilnosti tega pojma, lahko na mesto ključne dejstvenosti njenega značaja postavimo prav mimobežnost oziroma minljivost.

Najprej pa – preden nas odnesejo viharne refleksije – kje smo sploh bili in o čem točno sploh razpredamo? V torek, 18. januarja, smo si v Klubu Cankarjevega doma in v sklopu cikla Cankarjevi torki imeli možnost ogledati risani koncert kantavtorja Boštjana Narata in akademskega slikarja ter zapriseženega striparja Izarja Lunačka. Boštjan je kitarist in vokalist etno-folk zasedbe Katalena, njegov kantavtorski opus pa sestavljata dva albuma, Strah je odveč iz leta 2010 in Konec sveta vedno pride nenapovedano, izdan dve leti pozneje. Osrednji koncept risanega koncerta nam je že znan. Boštjan igra avtorske komade z izdanih plat, Izar pa na to podlago riše ilustracijo, ki se sproti projicira na platno.

Na domačih tleh smo že lahko opazovali takšen performans, nazadnje na domačem stripovskem festivalu TINTA, na katerem je pianist Rok Zalokar skozi muziciranje interpretiral dela Emmanuela Guiberta, francoskega stripovskega mojstra. Poleg njega pa smo leta 2020 imeli priložnost opazovati denimo še francoskega striparja Adriena Demonta, ki je v spodnji dvorani Kina Šiška ob spremljavi kitare in saksofona upodabljal z ogljem in na svoj način raziskoval razsežnosti polja zvočno-vizualnih korelacij.

Iz nastopa Boštjana in Izarja tudi vejejo posebne svojevrstnosti. Prvič, Boštjanova glasbena podlaga je izrazito kantavtorska. Njegov pesmopisemski aparat se pogosto prenaša z impresijami ali doživljajskimi vtisi. Tematsko sicer operira v širokem diapazonu – enkrat ljubezenski napev, drugič družbenokritična budnica, tretjič, v Boštjanovih besedah: »šlager with a twist«. Ob tematski pestrosti pa so v kontekstu risanega koncerta gotovo ključnejše Boštjanove upesnjene impresije, njihova značilna gostobesednost in hkratna slikovitost. Tako so namreč optimalna podlaga za Izarjeve risarske interpretacije. Nazornost in alegorična plastičnost besedil Izarju odpirata prostran poligon možnosti za upodobitve, saj se poleg temeljnega občutja, ki ga diktira Boštjanov kitarsko-vokalni melos, kažeta kot dodatno izhodišče upodabljanja.

Kot bistveno bolj izstopajoča pa se kaže druga plat njune svojevrstnosti. Ta zadeva performativnost, odrsko držo, napol gledališko avro njunega nastopa. Med komadi se pogovarjata, se zbadata in hvalita. Boštjan začne z anekdoto o izvoru komada, Izar ga kaj vpraša, morda nadaljuje s svojo anekdoto ali kakšnim iznajdljivim absurdom. Ključno je to, da vse teče z neko domačnostjo in dobrodošlo sporadičnostjo. Na odru sta, kar pač sta – dobra prijatelja, debatna kolega in ustvarjalca – in kar v trenutku pogovorne medigre pride na plan, pač pride na plan. Občinstvu, ki je praktično napolnilo Klub CD, je ta flegmatična prezenca s prijaznim obrazom več kot očitno ugajala. Odločilno je tudi, da se pred potopom v kakšno performativno zmešnjavo brez repa in glave rešujeta z žarkom profesionalizma in samozavestne drže – Boštjan z uigranim in suverenim muziciranjem, Izar s preciznim in pozornim pristopom k upodobitvam, oba skupaj z vidno, odločno vero v svoje delo.

Skozi drugo prizmo sta v ospredju nastopa glasbeno-risarska »improvizacija« in temeljni pojav mimobežnosti. Minljivost, torej. Memento mori – nekaj v tem smislu. Kako naj jo mislimo v kontekstu risanega koncerta Boštjana Narata in Izarja Lunačka? Zdi se, da minljivost kot razsežnost improvizacije oziroma, bolje, interpretacije v trenutku postane resen objekt refleksije le ob določenih pogojih. Nujni so trenutki izstopajočega. Vsega tistega, kar v trenutku prestraši, razburi, razveseli, pretrese. Skratka, nujna je esenca, ki v izkustvo zasidra noto ključne zapomljivosti. In Boštjanov in Izarjev preblisk, njuna avra zapomljivosti, pravzaprav ni sam akt avdiovizualnega uprizarjanja, temveč veliko prej vse tisto, kar pride vmes. Njun odnos, kolegialnost, absurdna šala tukaj, okusna zgodba tam, naposled pa kakovostna glasbeno-risarska izvedba. Lahko bi rekli: strokovnost in ravnodušnost v enem, dobro zvezanem paketu.

Celostno, torej z odrsko prezenco vred, sta vsekakor dovolj zabavna in zanimiva – entuziastičen odziv publike zato ne preseneča. Težko pa rečemo, da sta s performansom prebojna v širšem smislu. V trenutku prepričata, a ne odkrivata tople vode. Del Boštjanovega repertoarja v izključno kitarski izvedbi izpade nekoliko suhoparno – delno ga rešujeta le godbena preciznost in uigranost. Morda s konceptom risanega koncerta Boštjan in Izar na domačih tleh predstavljata nekaj relativno svežega, vendar nič ne kaže na to, da bi kulturno sceno zaznamovala z elementom pretiranega navdiha ali mobilizacije nadaljnjih glasbeno-risarskih poskusov. Navsezadnje pa je treba priznati, da večji preboji očitno niso njun namen – še zlasti glede na jasno flegmatičnost pristopa in poljudno naravo performativnega ustroja.