24. 11. 2015, Klub Cankarjevega doma

Klubsko dogajanje z najlepšim razgledom nad prestolnico je v torek zopet minilo v čast enemu izmed velikanov sodobne slovenske glasbe. Kot smo vajeni iz preteklih sporedov ciklusa koncertov v Klubu Cankarjevega doma, so snovalci programa posebno pozorni pri obujanju okroglih obeležij in takšnih in drugačnih glasbenih praznikov našega prostora. Tokratni dogodek pa je imel recimo temu malo manj praznično noto, saj smo bili poleg okrogle 20. obletnice delovanja hkrati priča tudi poslovilnemu koncertu Bratka Bibiča od svoje stalne spremljevalne skupine The Madleys. Ker gre namreč za rahlo prelomnico v karieri glasbenika, ki ključno zaznamuje slovenski glasbeni prostor že več kot tri desetletja, je za to uverturo v bodoče, še nepopisane glasbene liste pripravil posebno glasbeno predstavo z razširjeno postavo glasbenih gostov. 

Bibič je v poimenovanju slovesa od svojih dolgoletnih studijskih in odrskih pajdašev izhajal iz legendarnega jingla Radia Študent iz 80. let, ki pravi: »Če že tonemo, potonimo s plapolajočimi zastavami« bivšega radijskega kolega Iztoka Sakside. Šlo je torej za pokončno in delno samoironično slovo od neke dolge glasbene romance, v kateri so glasbeniki oziroma inštrumenti na torkov večer prevzeli glavne vloge. Bibič je preko dobro uro in pol dolgega koncerta nizal skladbe pretežno iz zadnjega studijskega albuma Kabinet čudes Brutka Bimbiča, ki je pri založbi Klopotec izšel leta 2013. V spored so se kakopak za to priložnost vrinila nekatera ključna dela glasbene formacije, ki so zaznamovala zvok in tišino omenjene romance.

Vstopni fanfarovski ločen prihod celotne zasedbe iz vseh smeri je nakazal, da bo tokrat oder kluba skoraj premajhen za zbrani kolektiv. Postopno zasedanje lastnih odrskih mest je impulzivno narekovala ostinirana ritmična fraza Marjana Stanića na zvoncu, ki je služila kot vez med oglaševanjem in nameščanjem v uvodno skladbo Encore un W. Ta nas je popeljala v tipični Bibičev zvočni svet, kjer se prepletajo tradicija zahodne klasične glasbe in  melosi različnih ljudskih napevov. Vse skupaj pa harmonikaš in skladatelj zapakira v sodobne jazz – rock suite, ki presegajo vsakršne žanrske kvalifikacije. Če nas je omenjena skladba popeljala v daljno zvočnost renesančnega polifonega plesa, nas je sledeča Memoires du soldat zapeljala v sodobno kruto introspektivno doživetje. Skladbo je zagnalo čutno, najprej enoglasno in nato počasno stopnjevanje dvoglasnega in kasneje večglasnega tipkanja po klavirju izpod prstov Saše Vollmaierja. Njemu so se kasneje v ternarnem metrumu variacijsko nalagali ostali instrumenti, dokler ni vse skupaj prosto po Bibičevo razpadlo na prafaktorje in se ponovno sestavilo v začetno temo in igrivo spevnost. Podobna forma, pod taktirko Bibiča, ki je potihoma narekoval potek skladb, je nekako prežemala celotni koncertni spored in nas neprestano vabila k navihanemu poslušanju zvočnih čudes.

Značilna glasbena estetika Bibiča, ki poleg proste forme, katere groba posplošitev poteka bi se glasila; tema – variacije - razpad sistema - ponovna reinkarnacija - tema absurda itd., je vsekakor tudi odnos posameznika znotraj glasbenega kolektiva. In tu je ključna poanta razumevanja pričujočega koncerta. Preko uvodnih delov so v različnih skladbah svoje tehnične vrline razkazovali zbrani glasbeniki. Do sedaj omenjenim velja omeniti šaljive solistične podvige Vaska Atanasovskega na saksofonu ali pa Boštjana Gombača na raznih pihalih in vokalu. Izpostaviti gre tudi gostujočo vokalistko Ireno Tomažin, ki je v beriovsko navdihnjeni kompoziciji Discussione mojstrsko, z nizanjem in mnogotero interpretacijo posameznih soglasnikov in samoglasnikov najprej ter kasneje še zlogov in postopoma celotnega napeva «Discussione sul futurismo di due saudanesi» (prev: diskusija o futurizmu dveh Sudancev) pričarala najbrž najbolj igriv trenutek večera.

Skladbe so zatorej tekle v izmenjajočem dialogu posameznika in kolektiva. Bibič je skladbe pisano aranžiral, saj smo bili priča tako svobodno prostim delom kot popolnoma strukturno uigranim napevom. Morda je za popolnejšo izvedbo umanjkala še kakšna skupinska vaja, ki bi vse skupaj še dodatno podmazala in zbrusila nekatere precej rigidno trde prehode. Tu gre pripisati kritiko tudi samemu občinstvu, ki je v nekaterih magičnih trenutkih same mehke, skoraj neslišne prehode med skladbami prekinilo z nepotrebnim vmesnim aplavzom in nas tako predramilo iz zvočne pravljice.

Izvedbeno je najbolj uspela Smejalna, v kateri je lenobno vižastemu napevu neskladno sledila lomljena ritmična spremljava  Aleša Rendle za bobni in Nina de Glerie na kontrabasu, s čimer je delovala kot nekakšen posmeh sodobni izgubljeni glasbi. Povsem uspela je tudi skladba Henki penki Horizontal Polka, v kateri je poleg De Glerie glavno mesto zavzemal gostujoči Godalni kvartet Godalika, na čelu katerega je solistično krmaril Bratkov dolgoletni pajdaš na violini, Matjaž Sekne, ki je v omenjeni skladbi ponudil najbrž najbolj čudežno muzikalično točko.

Koncert je torej minil v nizanju glasbenih tem, klišejev, asociacij, posmeha in napeva različnih pogledov na zvočni svet, ki spremljajo Bibičevo ustvarjalnost že dolga leta. Morda smo glede na priložnost nekateri pričakovali pogrebno razvlečen koncert, a je končna dolžina po mnenju avtorja pričujočega prispevka povsem zadoščala trenutni zvočni potrebi. Bibič je bil in ostaja mojster trenutnega, a dobro premišljenega situacijskega momenta, ki presega umetnost. Tudi tokrat je s pomočjo dobre izbrane ekipe glasbenikov uprizoril zvočno predstavo, ki kaže svetlo luč napetim družbenim razmeram. Odprti credo, ki ga Bratko Bibič že od nekdaj goji pri svojem dobesednem „world music“ ustvarjanju, bi moral postati šolski primer tolerance, ki spremlja drugačnost, jo premleva in ponuja v podrugačeni, a vedno poznani formi in vsebini, tudi in povsem znotraj evrocentrične – anglosaško–germanske vladavine glasbenega okusa. Naj bo to začetek novih glasbenih poti v nov svet, ki čaka na Bibičeve muze in naša lačna ušesa. Zelo in povsem nepatetično!