* foto: Jazz Festival Ljubljana

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 16. 10. 2018

Letošnja sezona serialke Cankarjevi torki obeta prav posebne koncertne priložnosti, saj program med drugim predstavlja cikel koncertov The Stone Series. Program teh koncertov je pripravil že kar megaloman jazzovskih, avantgardnih in eksperimentalinih muzik – ameriški saksofonist John Zorn, čigar prisotnost v Evropi in nam prikladno na Balkanu se kar stopnjuje. Nenazadnje postaja reden gost festivala Jazz Fest Sarajevo, njegov cikel The Stone Series na Cankarjevih torkih pa lahko razumemo tudi kot postopno uvajanje v 60. Jazz Festival Ljubljana, ki bo potekal med 18. in 22. junijem prihodnje leto. V sklopu festivala namreč pričakujemo dvodnevni maraton programa zadnje Zornove knjige kompozicij Bagatelles, seveda pod taktirko skladatelja samega.

Prvi izmed omenjenih koncertov se je zgodil že v začetku septembra, ko se je pri nas zglasila zasedba Mary Halvorson Quartet. Takrat so igrali program Zornove Masade - The Book of Angels Volume 32, ki predstavlja tudi sklepni del serije The Book of Angels. Ta torek pa se je v Cankarjevem domu oglasil Brian Marsella Trio, ki je preigraval 31. del omenjenega cikla. Temu koncertu pa je sledila še različica Bassless Tria Sama Šalamona s Howardom Levyjem in Ninom Mureškićem z letos izdano ploščo Peaks of Life.

Prvi trio večera je bil torej Brian Marsella Trio. Brian Marsella je seveda v svetu jazzovske in avantgardne glasbe že dobro uveljavljena figura, dobršen del njegovega glasbenega življenja pa predstavlja tudi udejstvovanje znotraj world music miljeja. Za preigravanje Zornovih del se je Marsella združil s kontrabasistom Trevorjem Dunnom, ki je v devedesetih debitiral z zasedbo Mr. Bungle v družbi z Mikeom Pattonom, bil pa je tudi član projekta Electric Masada. Zadnji člen tria predstavlja bobnar Kenny Wollesen, prav tako član Electric masade kot tudi pogost gost originalne Zornove Masade. Predstavili so nam zbir skladb z lani izdane plošče Buer – The Book of Angels Volume 32. Kot je bilo za tako zasedbo pričakovano, so bile njihove izvedbe komadov suverene in ves čas intenzivne. Njihova interpretacija Zornovih del temelji pretežno na energičnosti komadov in posledično hitrejših ritmih, ki v določenih elementih spominjajo celo na kako plesno kombinacijo jazza s kančkom latinskih vplivov. Posebej zanimivo je bilo opazovati Briana in njegovo hitrost igranja klavirja, ki deluje bolj instinktivno kot racionalno. Seveda po dolgih letih igranja in vživljanja v različne glasbe takšna suverenost ni nič nenavadnega za katerega koli glasbenika. A ob zavedanju, da se je Marsella klavirja učil po posluhu ob spremljanju očetovega igranja na saksofon, ta element ob živem nastopu toliko močneje zbode v oči in ušesa.

Podobno kot na albumu sta tudi na koncertu vsaj dve skladbi izstopali po energičnosti, skladbi Jekusiel in Akzariel namreč, v katerih že omenjeno klavirsko dinamiko skladno spremlja neumorna ritem sekcija. Odločnost, s katero nastopa kontrabasist Trevor Dunn, je pravcati poslušalski užitek. Kljub temu, da smo ga vajeni tudi iz trših rockovskih zasedb, kot je Tomahawk, Dunn izredno samozavestno pluje tudi po jazzovskih vodah. Skupaj z Wollesenom, ki ga je v detajlirani bobnarski ubranosti zanimivo spremljati tudi z očmi, sta v koncerni izvedbi res huda kombinacija. Kljub poudarku na živahnosti smo bili s tem koncertom deležni tudi mirnejših improviziranih zvočnih pasaž, v katerih so glasbeniki drug drugemu prepuščali zvočni prostor. Med mirnejšimi kompozicijami je izstopala predvsem Palalael s prijetno čutno klavirsko temo, subtilnim bobnanjem z metlicami in izstopajčim solom na kontrabasu.

Sledil je še drugi del tokratnih Cankarjevih torkov v izvedbi posebne edicije projekta Samo Šalamon Baseless, v katerem se slovenskemu kitarskemu virtuozu pridružita še Američan Howard Levy, ki slovi kot inovator v svetu jazza in ustne harmonike in s katerim je Šalamon sodeloval na albumu Peaks of Life, ki je bil tudi del repertoarja tega večera, ter Nino Mureškić, eden pomembnejših domačih raziskovalcev tradicionalnih tolkal, poznamo pa ga denimo tudi iz kvarteta Gorana Krmaca. Na tokratnem predzadnjem koncertu v sklopu širše turneje je trio predstavil izbor skladb z že omenjene plošče Peaks of Life, ki skoraj v celoti temelji na Šalamonovih kompozicijah. Kar izstopa tako na plošči kot v živo, je predvsem vodilna nit ustne harmonike, kar deluje skoraj, kot da bi Šalamon skladbe napisal prav za Howarda Levyja.

Očitna dodana vrednost koncertne izvedbe je bila bobnarska spremljava, ki je na albumskem posnetku ni. Mureškič je s svojo zbirko tolkal, ki segajo od električnih bobnov do kahona ter tradicionalnih afriških in indijskih bobnov, v siceršnjo jazzovsko in bluesovsko osnovo vnesel lepo mero poskočnosti. V nekem momentu, ko se je vklopil tudi kot vokalist, pa celo nekaj šamanizma. Seveda je bil v ospredju prijetno nasmejani Levy - po eni strani zaradi vodilnih tem, po drugi pa zaradi že omenjenega posebnega načina igranja na ustno harmoniko, ki jo je vsake toliko zamenjal s klavirjem. Sicer so bile izvedene skladbe precej raznolike. Slišali smo tako bolj vesternovsko obarvano Riding the Urban Range kot po drugi strani ležernejšo balado Sleepy Burja, ki naj bi jo Šalamon napisal za svojega mačka. Kljub večinskim fiksiranim strukturam je trio nastop popestril tudi z bolj odprtimi deli, v katerih je do večje izraznosti prišla tudi kitara in s katerimi so na svoj račun torej prišli tudi posebni ljubitelji Šalamonove domiselnosti v igranju. Trio je poskrbel za prijeten zaključek večera in nas v skrajnem izteku pospremil v noč z bisom solo izvedbe Howarda Levyja.