Kino Šiška, 7. 10. 2013

Po približno petnajstih letih raziskovanja novih poti križem kražem čez jazzovsko gmajno se je Bugge Wesseltoft odločil za intimno glasbeno retrospektivo. Norveški pianist, ki je v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja začel uvajati svojo “novo zasnovo jazza”, prepojenega z elektroniko in klubskimi ritmi, se je z albumom Songs vrnil k začetkom, ki jih pravzaprav nikoli ni zares zapustil. Kot je Wesseltoft v veliki dvorani Kina Šiška dejal že v uvodnem koncertnem nagovoru, gre pri albumu za šopek jazzovskih standardov, komadov, s katerimi je Wesseltoft tako rekoč odraščal, a jih ni nikoli posnel, niti igral v živo.

Dvodelno zastavljen koncert, razdeljen na solističen pianistični recital in improviziran elektronski del (marsikatera izvedba se je zaključila z Wesseltoftovim simpatičnim skomigom ramen), je tako ponudil vpogled v dve ločeni veji Wesseltoftovega ustvarjanja, za en večer ponovno združeni pod istim izraznim nebom. Četrti solistični album Songs, iz katerega je gradivo zajemala tudi včerajšnja koncertna izvedba, Wesseltoftovo dosedanje ustvarjanje lepo zaokroži. Premišljevanje znane forme, ki že sama po sebi zbuja predvidljivo paleto pričakovanj, je Wesseltoft namreč zastavil tako, da so kot najbolj prepoznavni elementi v njej ostali natanko tisti, ki so v Wesseltoftovem izvirnem ustvarjanju bili tudi sicer prisotni. Takšen pristop zahteva določeno mero življenjske in ustvarjalne zrelosti, sposobnost iskreno pogledati svojo preteklost in preseči omejitve zavračanih vzorcev.

Tako so se Wesseltoftove interpretacije standardov osredotočale predvsem na nežna zvočna niansiranja brez prevelikih kontrastov. Znane skladbe so pod Wesseltoftovimi prsti dobile poenoteno intimno in pretočno podobo, saj je njihova izvedba zvesto sledila vsakokratnemu približevanju z vživljanjem in ponotranjenjem. Z vzpostavitvijo takšnega močno individualiziranega odnosa do zvočnega gradiva je Wesseltoft občuteno odigranim izvedbam dodajal harmonsko bogastvo, ki pa ponovno ni služilo iskanju raznolikosti, temveč vedno znova celostni uporabi izrazne palete.

S tem so posamezne skladbe kljub ohranitvi prepoznavnih gradnikov postajale predvsem lirične odslikave nekega spokojnega vzdušja, ki je ves repertoar mehko povezovalo. To je Wesseltoft še dodatno poudarjal z ustavljanjem ob zanj nedvomno izrazno najbolj bogatih pasažah, ki jih je sproti postavljal v središče pozornosti, jih raztegnil in napolnil z melodičnimi  improvizacijami. V teh je  evociral nekaj najbolj znanih mojstrov, denimo Keitha Jarretta ali Billa Evansa, in se z nevsiljivimi poudarki dvigoval nad mehko zvočno maso. Podobno kot že navdihnjena studijska interpretacija “Giant Steps” je bila tudi nova izvedba Coltraneove “Resolution” sijajna – akordi so se kar zlivali, meja med melodijo in spremljavo se je sproti zabrisovala.

Wesseltoft je s tem prešel v drugi del nastopa, ki se je ob elektronski potujitvi klavirskih zvokov organsko prelil v svoje nadaljevanje. To se je osredotočalo na sprotna plastenja mnogoterih zvokov, ki jih je Wesseltoft zankal, obdeloval in razkrajal. Ker se je vse dogajalo v živo, je bilo zanimivo opazovati zasuke v perspektivi ritmične matrice in premene posameznih tonov v šume. Tako kot se je prvi del nastopa občasno iztekel v pasaže prepoznavnih idiomov od bluesa do bebopa, se je tudi drugi sproti dotaknil mnogih izrazov, med njimi housa ali ambientalnega tehna. Wesseltoft je tako plastil in zgoščal zvočne drobce, ki so v celoti vedno našli svoje mesto, četudi zaradi čvrste ritmične narave zvočne mase občasno ni bilo jasno, s katerim delom telesa naj poslušalec zamiga.

Ne nazadnje je tudi ta del nastopa zaznamovalo iskanje polja, znotraj katerega bi se Wesseltoftove ideje lahko kar najbolje razmahnile, pravzaprav na način Evansovega zvočnega pogovora s samim sabo – ni pomembno, ali je pri tem šlo za posrečeno jazzovsko harmonijo, nenadno priložnost za motivno transponiranje ali dodajanje kontrapunktov. In četudi je to očitno zadoščalo za polarizacijo obiskovalcev, je bil drugi del kljub navidezni odprtosti vendarle mnogo bolj ujet v konvencionalne sheme.