Cankarjev dom, 27. 10. 2014

“Much like Chavela, Buika is able to make her audience feel completely exposed. Her songs transport us to a place where we are left face to face with our own romantic history, one in which our failures stand out the most. And, what’s more, after listening to her sing, one is determined to keep making the same mistakes because there are no rules, no common sense, no caution and no regret in passion.” Pedro Almodóvar

 »Concha Buika«, pevka novodobnega flamenka afriških korenin, rojena na španski Palmi de Mallorci in v zadnjih letih preseljena v Ameriko, je včeraj nastopila v Ljubljani. Gospodična je z drugim albumom iz leta 2006, »Mi niña Lola«, kjer je sodelovala z grammyjevim zmagovalcem, flamenko producentom »Javierjem Limonom«, dosegla enajsto mesto na španski glasbeni lestvici. Tudi vse naslednje izdaje so končale precej uspešno. Med drugimi tudi njeno sodelovanje z velikanom afro-kubanskega klavirskega džeza »Chuchem Valdésom« na albumu »El Ultimo Trago«. V letu 2013 je izdala dolgometražni album »La Noche Más Larga«, kjer ambiciozno nadaljuje s spajanjem različnih korenin in gradnjo samosvojega stila.

Pred koncertom, ko sem si ogledovala koncertno zasedbo, sem se spraševala, kako se bo glasba, ki ima na zadnjem albumu v ozadju enormno vrsto glasbenikov in deluje zelo polno, obnesla v živo. Še posebej, ker je koncertna zasedba brez klavirja, ki je na vseh Buikinih albumih dejansko pomemben del celotne zvočne podobe. Zanimalo me je, kje se bo latino dinamika, ki jo klavir daje njeni glasbi, prikazala sicer. Že ob uvodnih taktih tria, ki je spremljal Buiko, pa dinamika ni bila več vprašanje. Glasbenika, ki se je kalil v flamenku in bil obkrožen z njim že celo življenje, je nemogoče vreči iz ritma, pa najsi bo na gonilniku ritma, kajonu, ekspresivni našpičeni kitari ali pa na groovy basu. Po nekaj taktih je na oder graciozno prišla, premlada, da bi bila že diva, Buika. Koncert so glasbeniki otvorili s prav tako uvodno skladbo na albumu, lahkotno in nežno »Sueño con Ella«. Glasba je bila energična in v nenehnih valovanjih, v nekem trenutku je bil zvok tako intenziven in tih, da smo bili pripravljeni na konec skladbe, v naslednjem pa je nepričakovano sledil izbruh čustev. Podlaga se je neprestano iskrila od ritmike, nad njo pa je tudi kdaj iz ritma kraljeval »Buikin« močan vokal. Na čase se je zazdelo, kot da so ostali glasbeniki že v naslednji skladbi, glas pa še kar vztraja v animalični ekspresiji, takoj zatem pa so se vsi skupaj združili v enotnem ritmu.

Za vrstni red skladb se je zdelo, kot bi bile raztresene oziroma razvrščene po naključju, saj se glasbenica prilagaja občutju in to priznava tudi sama. Dejstvo je, da se repertoar spreminja iz koncerta v koncert in ni vezan le na zadnjo ploščo. Še več, zdelo se je, da včasih niti ostali člani niso vedeli, v kateri komad se bo glasovno improviziranje razvilo. Tako smo v nekem trenutku uspeli slišati tudi skladbo »En El Ultimo Trago«, pospremljeno z zgodbo o nedavnem razhodu z ljubljeno osebo in odpuščanju. Prav tako so bili tudi med ostalimi skladbami dolgi uvodi, kjer pevka pripoveduje svojo zgodbo, že na čase pridiga, kar koncert ponese še v večjo intimo. Glasbeniki pa ji ves čas podložno sledijo. Tukaj pač ni demokracije, ta večer je njen. In ona si ga vzame z veliko žlico. In predstavi vsa svoja čustva s še večjo. S petjem, ki je energično, razgibano in predvsem njeno. Je orodje za izražanje bolečine, strasti, vere in je ventil brez filtrov, saj pri izvajanju ne prevladuje razum. Koncept skladb je jasen; njen glas je čustveno izpovedovanje, po katerem se pričakuje katarza. Njen glas je samosvoj in navdihujoč. Afriške korenine se izkazujejo v neverjetno iskrenem in prvinskem izrazu, španski flamenko prida k temperamentu in dramatičnosti, barva njenega vokala in zračnost pa zmeljeta vse skupaj v posebno eleganco in ženstvenost.

V nekem trenutku je Buika delila z občinstvom svoj strah, da bo zaradi jezika nerazumljena, in je morda tudi zato dopolnjevala vsebino z zgodbami. Ampak tudi brez tega bi razumeli vse, saj je največja glasbeničina odlika ravno ta input emocij v skladbe, ki ga občinstvo začuti tudi brez razumevanja jezika.

Večer se je končal z ravno dovoljšno mero te čustveno napolnjene glasbe, po uri in pol z ladjo pozabe ter dodatkom, ki si ga je prislužil aplavz napolnjene Gallusove dvorane. Kitara, bas in kajon so se dostojno odzivali na izstopajoči vokal in pevkino prezenco, četudi se za naslednjič nadejamo nastopa z razširjeno zasedbo, vsaj še s klavirjem in morda kakim trobilom, ali pa le z akustiko v morda bolj intimnem vzdušju, ki ga tovrsten nastop zahteva.