V sklopu zadnje etape drvečega Festivala pomladi smo včeraj imeli priložnost videti tri raznovrstne elektronske izvajalske točke: Miro Calix v sodelovanju s čelistom Oliverjem Coatesom, ljubljanskemu občinstvu več kot znan tolkalsko-elektronski dvojec Liebezeit-Friedman in novinca glasgowske glitch eksplozije, Rudija Zygadla.

Večerni uvod je pripravila Mira Calix. Mira Calix alias Chantal Passamonte ustvarja ambientalno glasbo, ki se umika kakršnim koli zares otipljivim žanrskih shemam. Temačno organsko vzdušje, ki ga je ustvarjala v Katedrali Kina Šiška s pomočjo laptopa in čelista Oliverja Coatesa, pa je številnim teksturam navkljub imelo precej pomanjkljivosti. Posneti in sintetizirani zvoki iz njenega – kakopak – appla so se dobro zlivali s Coatesovimi klasičnimi aranžmaji, vendar so me pustili dokaj hladnega. Pravzaprav se je Mira Calix izkazala za najbolj cerebralno ravno takrat, ko se je že neštetokrat zguljenim orkestralnim podvigom izognila in vključila denimo posnetke čričkov; ti so služili kot ritmična podlaga, kar se je izkazalo kot fenomenalno izvenzemeljsko. Presenečenj in novosti žal ni bilo, tako da sem se prepustil zrtju v video posnetek za nastopajočima ter poskušal usklajevati zvok in sliko. Vizualije, ki so prikazovale ponavljajoče se risanje kock, rožic in sestavljanje simetrij iz klasov travniških rož, so bile v bistvu bolj zanimive od glasbe; tudi gospa Passamonte ni bila nič kaj živahna, večinoma je zrla v ekran svojega laptopa, kot bi pregledovala elektronsko pošto ali brala članke spletnega časopisja o izgredih pred slovenskim parlamentom.

Mlačnost njunega nastopa pa se je po drugi strani izkazala kot resnično primeren uvod za nastop dvojca Liebezeit-Friedman, ki se je po dveh letih vrnil v ljubljansko kotlino in postregel z dobršno mero hipnotičnih ritmov. Jaki Liebezeit je bobnal s takšno natančnostjo, da ga je bilo veselje poslušati. Napak je bilo zares malo, Burnt Friedman pa ga je vešče spremljal z vnaprej pripravljenimi podlagami na računalniku; občasno je zaigral kakšno linijo na manjši Korgov sintetizator. Perkusivni tok, ki ga je tvoril Jaki, je s skladnostjo Friedmanovih zvokov steelpana, vibrafona, marimbe in raznoraznih distorzij, uravnavanih s pomočjo mešalne mize, ozračju pridodal prav tropski značaj, a s prijetno alieniranim pridihom; v eni točki nastopa je dvojec Liebezeit-Friedman dejansko bil slišati kot kalipso kombinacija iz zlobnega alternativnega vesolja. Virulentna tribalistična glasba, ki sta jo igrala, je posnemala karibske matrice, jih krivila v rahle nepravilnosti skozi časovne zanke, a se vseskozi držala pravil formalne igre enakomernega utripa. Le občasno smo bili deležni subtilnih sprememb relativnih pozicij treh ali štirih ritmičnih linij, ki so v dojemljivih možganih ustvarjale auditivne iluzije, čemur Nemca pravita skrivni ritmi. Sinkopacij je bilo nemalo, vendar je bilo občinstvo še najbolj odzivno na 4/4 šablono v posameznih kompozicijah, ki je dejansko dosegala techno trenutke... K arhaičnemu, mističnemu vzdušju dogodka je pripomoglo tudi učinkovito barvno ozadje v minimalističnem slogu s čudovitimi odtenki in kontrasti. Repetitivna estetika, ki jo Liebezeit in Friedman ustvarjata, je tako včeraj definitivno učinkovala in nas navdala z vzhičenim pričakovanjem njunega naslednjega studijskega podviga!

V Komuni Kina Šiška pa je po končanem nastopu nemškega dvojca plesišče dokaj osamljeno ružil Rudi Zygadlo, sveži obraz dubstep/glitch-hop smernic, ki sta jih pred njim dodobra steptala Rustie in Hudson Mohawke. Zygadlo v svoje produkcije vključuje mnogo vplivov – od R&B-ja, abstraktnega popa in wobblerskih razgibavanj do bolj ustaljenih glitch-hop form. Nemirno vrvenje zvokov vseprisotnega mavričnega basa je bilo mogoče zanimivo producentu samemu, večini obiskovalcev pa očitno ne, saj je bilo plesišče tako prazno, da bi ga dekleta lahko uporabljala namesto ogledala. Potrpežljivost sem izgubil, ko je v roke poprijel mikrofon in zapel tako luštkano pop melodijo postarane barske pevke, kot bi se ravnokar zbudil in se spravljal ščetkat zobe, v naslednjem trenutku pa začel prav po stereotipno pribijati najbolj zguljene dubstep klišeje. Rudi Zygadlo, ki je našo pozornost privabil s singlom Resealable Friendship, vstopnico v Slovenijo pa dobil zaradi sveže plošče na založbi Planet Mu, je s svojim nastopom žal razočaral.

Če strnemo vtise, bi lahko rekli naslednje: Mira Calix tudi s čelistom ne more razvodeneti dolgočasja; Rudi Zygadlo ne bo nikoli Hudson Mohawke; Jaki in Burnt pa sta tako ali tako čista terna.

Iz Katedrale do Komune sem se po devetih obročih Kina Šiška spuščal Dino Lalić.