Gala hala, 4. 10. 2013

“We are Caliber 35, Calibro 35, iz banana republike Italije,” je izustil Enrico Gabrielli, klaviaturist, saksofonist in flavtist, potem ko je s svojimi tremi somišljeniki iz Milana dobre pol ure nemo, suvereno in glasno, pridno, tako rekoč pobožno obstreljeval občinstvo v Gala hali z opojno avtentično italijansko mešanico poliziottesco funka oziroma jazzificiranega funka oziroma, če vam je bolj všeč, funkiziranega progresivnega jazz rocka, ali pa skunk funka, ali pa garažnega psihedeličnega acid jazz funka. Skratka godbe, v kateri se objemajo funk, jazz, rock’n’roll, soul, exotica, garažni rock, progresivni rock, celo proto metal in še kaj bi lahko dodali. Občinstvo, presenečeno nad nenadno zgovornostjo inštrumentalne zasedbe, ni podalo komentarja na to politično izjavo, kajti, kako naj razumemo to opazko, da je Italija neka banana republika, če gre za državo, katere bruto domači proizvod se na različnih lestvicah uvršča na deveto mesto na svetu? Enrico je ob tem sramežljivo skomignil z rameni, zmajal z glavo in zamenjal temo: “Šljivovica!” ter v pozdrav dvignil neki kozarček, bend pa se je vrgel v še eno strupeno skladbo z repertoarja zasedbe, ki bo čez kakšen teden tudi uradno bogatejša za četrti album, odličen Traditori di Tutti. 

Obstaja precejšen razkorak med tem, kako dobri so Calibro 35 in kako skromno se vedejo; kako raznovrstno, polno in plemenito godbo igrajo in kako relativno malo pozornosti in publicitete je bil deležen njihov nastop, za katerega, glej ga zlomka, celo na sami Gala hali ni bilo videti plakata. Petkov koncert je po celi črti, od začetka do konca, potrdil našo napoved, da so Calibro 35 glasbena mašina, gruvaški stroj, ki ustvarja prožno in elastično godbo, ki je v enem trenutku mehka in sočna, v drugem pa po potrebi lahko tudi trda in ostra. Pri njih ni šibkega člena. Vse je na svojem mestu. Trdno sidrišče, svojevrsten motor skupine je bobnar Fabio Rondanini. Olje za ta motor je odličen basist Luca Cavina, na tej osnovi pa kitarist in klaviaturist Massimo Martellotta ter omenjeni multiinštrumentalist Enrico Gabrielli lahko počneta, kar želita.

Tako kot obstaja neskladje med dejansko vrednostjo te skupine in prepoznavnostjo, obstaja tudi neskladje med njihovo izvajalsko veščino, sugestivnostjo in slikovitostjo njihove glasbe na eni strani ter na drugi strani vtisom, da so na trenutke na odru večinoma videti nezanimivi in pusti, nekarizmatični, realistično banalni. Recimo kakšna ameriška zasedba bi s tem znanjem in gruvom pokala od samozavesti v pojavnosti! A to, da so Calibro 35 na odru videti štorasti, nekako geekovski, ima opraviti s tem, da gre za prvenstveno studijske glasbenike, ki jih je skupaj sestavil producent Tomasso Coliva, ki je imel leta 2008 vizijo, da iz vrhunskih studijskih glasbenikov ustvari skupino, ki bo posodobila italijansko verzijo funka, in je pri tem očitno natančno vedel, kaj želi in kaj počne. Da Calibro 35 še najbolje funkcionirajo, ko so skriti očem javnosti, ko so tako rekoč nevidni, je bilo videti v enem izmed nespornih viškov, a hkrati mnogih viškov koncerta, ko so si v trenutku teatralne bizarnosti na glavo nadeli roparske maske ter se silovito, brez zadržkov, telesno in čustveno vrgli v zavozlani psihedelični jazzovski progresivni noise rock. S temi maskami na glavah so se vidno osvobodili za njih morda utesnjujočega dejstva, da morajo igrati pred občinstvom, ki jih gleda. 

Včasih res ne moreš imeti vsega, pomembno pa je, da Calibro 35 imajo to, kar je najbolj pomembno – imajo glasbo. In če je obiskovalec njihovega koncerta na trenutke odvrnil pogled z odra, je lahko ujel popolno izvedbo zvočno in stilsko polne, filmske godbe, ki ni v ničemer zaostajala za dovršenostjo studijskih posnetkov. Calibro 35 so pač stroj, ki v koncertni izvedbi z ostrimi robovi lahko tudi prekosi studijsko perfekcijo. In teh ostrih robov, ko so iz loungy funka poskočili v raunchy, hrustljav, zafuziran rock’n’roll funk, ni bilo malo,   denimo Summertime Killer je bil sijajen, Bouchet funk briljanten, Notte in Bovisa tudi, Gangster Story, v kateri je Enrico šaltal iz sola na flavti v solo na alt saksu, je bila navdušujoča in še je bilo teh trenutkov v dobro uro in pol trajajočem koncertu. 

Ko je po dobri uri dolgolasi Enrico v angleščini, ki še najbolj spomni na slog izgovarjave in intonacije komika Roberta Benignija, začel na dolgo razlagati, da bo naslednja pesem zadnja, se mi je zdel ta njegov šovmanski poskus sumljivo zavzet, kot da poskuša povedati več, kot je dejansko rekel. Izbira pesmi je pojasnila ta retorični trud. Način, kako so to pesem doživeto, vitalno in poznavalsko odigrali, pa je toliko bolj utrdil vtis, da so svetoven bend. Calibro 35 v zaključku prvega dela koncerta niso preprosto odigrali nosilne skladbe kultne serije Otpisani, ki jo je kot jugo prispevek k eksploatacijskemu funku leta 1974 napisal Milivoje Mića Marković, oni so jo dobesedno nažgali, odpihnili so jo in s tem dali enega najlepših posvetil glasbeni dediščini Jugoslavije, kar sem jih slišal na koncertih tujih zasedb. Calibro 35 so Otpisane odigrali z vsem navdušenjem do vrhunske pesmi in z enako mero ustvarjalnosti in spoštovanja, ki ju kažejo do italijanskih klasik. 

Seveda, vrnili so se na dolg bis, ki so ga zaključili z avtorsko spojino surfa in balkanskega westerna. Avtorsko Balkan Surf so odigrali, če samo malo pretiravam, bolje od Bambijev in Magnifica skupaj. Pri tem pa so se spontano ponudile vzporednice z Bambi Molesters. Namreč, obe skupini sta v svojem stilu inštrumentalne godbe poglobljeni študentje in hkrati navdihnjeni in prepričljivi inovatorji.

Svetovna klasa. Svetoven bend. Svetoven koncert.