Klub Gromka, 25. 4. 2014

Včeraj po deseti večerni uri smo z odra Gromke na Metelkovi sprejeli ponudbo veteranke ameriškega art-punka, Carle Bozulich. Njenemu sredincu bi bilo na tem mestu preveč zahtevno poizkusiti s konkretnim predstavitvenim uvodom. Zato bomo v namen banalnega orisa ostali pri koordinatah njene kameradke sleš mentorice Lydie Lunch, Carline bolj ali manj stalne zasedbe zadnjega obdobja Evangelista ter Willieja Nelsona, legendarnega ameriškega pesmo-pisca.

Ko v miselnem poizkusu združujemo te oporne točke, namreč ne moremo zaviti predaleč od tistega, kar te dni Carla predstavlja pod svojim imenom. Na Metelkovo so se pripeljali v sklopu docela DIY-speljane turneje v podporo plošči Boy, ki jo je nedavno izdala kanadska Constellation Records, sopotnica Evangelista ter sopotnica Carlinega hardcore etosa. Boy v zadnjih tednih sprejema res epsko navdušenje z vseh strani, česar ni težko razumeti, saj gre za sila ozaveščen album, ki prosperira na vseh temeljih, ki si jih zastavi – je tako zmagoslavje sodobnih zmožnosti nasnemavanj, predvsem „domačega“ editiranja in miksa studijsko zajetih bendovskih seans, kot je tudi uspešno predrt izziv pesmi - pop pesmi, če hočete, in njene brezkompromisne kontekstualizacije v okolje Carlinega art-punk, no-wave ozadja z blagim odmevom industrial ritmičnih dinamik in razredčenosti. Boy je zato idealna sodobna indie plošča, ki združuje relativno prijaznost in brezkompromisno alternativno držo. 

Na koncertu se podlaga seveda nekoliko zasuka. Carla je v Gromki nastopila z zanimivo mednarodno zasedbo glasbenikov, ki so v večini tudi sodelovali pri realizaciji plošče Boy. Prvi v vrsti je gotovo John Eichenseer, violinist, tolkalec, pihalec in elektrofonik, ki se kljub svojemu slovesu „softwareskega“ maga zelo potrudi skriti računalnik, brez katerega zvočnost včerajšnjega koncerta bržkone ne bi bila mogoča. Za bobni je sedel italijanski bobnar, elektrofonik in skladatelj Andrea Belfi, ki smo ga pri nas že slišali v solo izvedbi, najbolj nedavno pa smo ga lahko spremljali ob drugi plošči zasedbe The Swifter, ki jo je letos izdala založba Entr'acte. Kitaro in bas je poprijel edini glasbenik, ki ni sodeloval na plošči Boy – španski strunar Don the Tiger, sila surov inštrumentalist s prijemom, ki daje razumeti njegova obširna sodelovanja z glasbeniki newyorškega post no-wave undergrounda.

Drugačni kontekst koncertne izvedbe morda še bolj kot plošče predoči napetost, ki jo Carlina solo glasba vzpostavlja s svojimi poizkusi pesmi. Tisto, kar je „arta“ v njeni „art-punk“ studijski izvedbi, je na odru izvedeno z drugačnim linearnim vzpostavljanjem. Tako smo ob koncertu soočeni s plastmi skoraj ambientalne inštrumentacije in nasnetih zank, ki jih ob vstopu kompozicijsko/pulzivno osmislita pesemski vokal in prebiranje strun. Taka dinamika predstavlja osnovno scenosledno izhodišče centralnemu motivu in izzivu „obrtniškega“ vzgiba truda s pesmijo in vsem nadaljnjim stilskim ali žanrskim inštalacijam. Te se ratrezajo od punk-rockerske eksplozivnosti, prežete s kakofonijo no-waverskega riffa in udrihanja odprtih strun do na mestih zelo ljubeče reinterpretacije stare ameriške pesmi, ki estetiko Carline pesmi tukaj določa še bolj kot njen art-industrijski vokalni motiv, kakršnega poznamo iz glasbe zasedbe Evangelista.

Verjetno je sedaj že jasno, da izvedba, kakršni smo bili priča včeraj v Gromki, za tisto presežno aktualizacijo, ki jo lahko ponudi dobro uigran „live bend“, potrebuje še zadnji nepredvidljivi kanček sreče – življenje pač, neposreden stik, pravo okolje. To pa je včeraj obstajalo le na pol - z na kako tretjino zasedeno dvorano in pač logično ter po okoliščinah nezaobidljivo ne ravno idealno odzivno publiko. Koncert je sicer minil v zelo spoštljivem ter fanovskem vzdušju in v tem smislu je uspešen tudi podvig Defonije, ki kultiviranemu občinstvu zagotavlja vrhunske sladokusne vsebine, vendar pa je art-punk Carle Bozulich vseeno bolj punk kot art in tako koncertni dogodek žal ni zmogel dinamike, ki bi izvršila ves njegov surov potencial.