Channel Zero, 7. 5. 2016

Carnaval je v domačih stonerskih logih eno najbolj zvenečih imen. Naj si gre ob tem dejstvu za učinkovit in privlačen spoj težko kategornih riffaž in prekaljene ritmične prefinjenosti ali pa naraven in iskren odnos do glasbe; s sredincem, visoko iztegnjenim proti pogoltni glasbeni industriji in njenemu parazitskemu odnosu do glasbeniških manjšin – Carnaval so v dvanajstletnem delovanju na svojo stran pridobili široko in zvesto bazo poslušalcev. Dobro obiskan je bil tako tudi sobotni koncert v Channel Zero, kjer so predstavili svoj aktualni EP Big Fish. Zaloška zemlja pa je bila letos še posebej rodovitna, EP namreč predstavlja skladbe, ki niso prišle v izbor za zdaj še neimenovanega četrtega dolgometražca, napovedanega za jesen.

Formacija zasedbe oziroma vloge posameznih članov so se skozi tri albume večkrat prevetrile. Vmes so nekaj časa delovali tudi kot trio, sveži navdih pa je skupini prinesel kitarist Vitja Balžalorsky. Aktualne skladbe EP-ja in prihajajočega albuma do določene mere predstavljajo odklon od prečiščenega zvoka in tehnikalij predhodnika »Tennis Football Basketball« ter se zvokovno in stilsko nagibajo k surovejšim koreninskim izdajam. Niso pa zaradi tega skladbe nič manj privlačne. Carnaval ne grejo iz svoje kože – današnjo konvencionalno vse prepogosto stonersko togost in enoličnost razbijajo z zanimivimi ritmičnimi zankami. Vendar ne na način brezglavega matematičnega skladanja. Primarna ideja ta, da težke in direktne, bolj ali manj preproste riffe spravijo iz cone udobja štiričetrtinskega takta ter jim nadenejo zanimivejšo in bolj razgibano noto.

Za večino komadov je značilno neopazno prehajanje med posameznimi deli skladb. Prehod tako lahko zaznamuje že zgolj drugače poudarjena doba na bobnarskem sneru ali pa odsekana sprememba kitarskega riffa. Takšna fluidnost bazira na relativno dolgih minutažah skladb, pri katerih se razprostira obilo manevrskega prostora za kitarske ekspedicije. Te segajo od hitrih metalskih izbruhov, ki na trenutke spomnijo na starejše izdaje The Sword, do počasnih, na tritonus intervalih baziranih doomerskih vložkov. Vse to je podkrepljeno s prefinjeno bobnarsko aritmiko, za katero se zdi, da je kot nalašč ukrojena vsakemu kitarskemu delu posebej. Kar pa pri Carnaval izstopa, je prelevitev individualnosti posameznih inštrumentalnih prispevkov v sinhrono, bobnečo, repetitivno zmes.

In prav takšnih prispevkov bi si na trenutke želeli še več. Ob bolj progresivnem pristopu, kot so ga ubrali to pot, je sicer tehnično brezhibno menjavanje ritmov in drugih elementov na momente preveč neenotno, poslušalca pa te menjave ob vsem distorziranem lomastenju lahko malce zmedejo. Zato so bili posebej dobrodošli komadi, ki si pustijo zadihati – denimo minimalistična doomerska blodnja »Bluebird« ali pa na prehodnih bobnih sloneča »Government and Fish«. In ravno pri takšnih skladbah v ospredje preide soodvisnost inštrumentov – kako z malenkostmi in zedinjenostjo ustvariti odlično sinergijo. Ob takšnih obetih prihajajočega albuma je očitno, da bo ta surov in neukrotljiv, hkrati pa kompleksen in tak, da bo terjal večkratno poslušanje.

Na repertoarju so se poleg novih stvaritev zvrstili tudi starejši hitiči, kot so »Sugar and Sweets«, »Chocolate Cake« in »Stupid Music«. Koncert pa so po bisu zaključili z odlično desetminutno epopejo »Burning Sun«. EP je zdaj izdan in ob tako odličnem koncertu komaj čakamo letošnjo jesen in z njo izid njihove četrte plošče. Še prej pa bo Carnaval moč uzreti že ta mesec, in sicer v soboto, 21. 5., v sklopu 50. obletnice MKNŽ-ja v Ilirski Bistrici.