CUK Kino Šiška, Ljubljana, 10. 9. 2016

(foto: Aleš Rosa / CUK Kino Šiška)

Domači odri so v soboto prvič gostili Chan Marshall oz. Cat Power, eno markantnejših ameriških pesnic in avtoric zadnjih dveh desetletij. Cat Power je prečila polje neodvisnega rocka s subtilno kantavtorsko noto in svojstveno mehko poetiko, pod katero brbotajo različni čustveni odtenki, ki jih razpira njen zračni, krhki a obenem prezentni glas. Če je Cat Power iz plošče v ploščo rasla in si poleg avtorskih skladb prisvajala in posvajala skladbe drugih avtorjev in avtoric, iz hrapavosti zgodnjega indie folka prešla v mehkobo južnjaškega rocka, soula in bluesa ter v zadnji diskografski etapi suvereno prešla v prefinjen pop, pa so njeni odrski nastopi vedno krhke in nepredvidljive izkušnje. Odrska tesnoba Cat Power je dobro dokumentiran del avtoričine ustvarjalne mitologije, njeni koncerti pa vmesje med intenzivnim emotivnim zvenom in atmosfero ter občasno že kar mučnimi pričevanji odrskega sesutja.

To vmesje je sestavni del njene odrske podobe, vtkano v interpretacijo pesmi, tanki rob med obema stanjema pa ves čas visi v zraku nad publiko. Skupaj se stketa v prav posebno atmosfero, ki kar sili k interpretaciji v smeri skrajne intime, razgaljanja, krhke čustvene odprtosti in golote ter iskrenosti. Vse to je deloma res in velja tudi za njen solistični nastop v Kinu Šiška. K temu seveda pripomore tudi forma samega koncerta, torej solo nastop zgolj z glasom, kitaro in klavirjem. Hkrati pa je to tudi proizvod zareze med odrom in publiko, ki proizvede svojstveno iluzijo. Taka zareza je sestavni del vsakega odrskega nastopa in je vtkana v mitologijo bolj izpovednih in liričnih vej folk glasbe, tudi v izpeljankah, kot jih pooseblja glasba Cat Power. Gre torej, paradoksno, za svojstveno rutino, ki jo je bila ob podobnem scenosledu deležna že publika v Zagrebu dan prej in jo še najbolje opiše kar izjava Cat Power za portal MMC: "Če je rutina nastopanje pred množico s 30 ali 25 skladbami, ki me razjočejo, razjezijo ali vzbudijo v meni občutja ljubezni – ker vsaka skladba v meni zbudi neko čustvo -, vzamem v zakup."

Rutina torej, ki je hkrati njen osebni boj z odrom, pričakovanji, željami, skladbami in vanje zasajenimi emocijami ter s publiko. Ta boj tvori srčiko njenega koncerta in če se ne sesuje sam vase, skozenj seva izjemna zvenska in čustvena globina, kot smo je bili deležni v soboto. In to navkljub temu, da se nam je na koncu opravičila ravno z razlogom, da je igrala v krču, v luknji. Verjetno je ravno ta krč proizvedel svojstven zapredek, v katerega se je Cat Power zavila potem, ko se je od uvodnih kitarskih skladb usedla za klavir in se dobesedno zaprla v interpretacijo številnih lastnih skladb, prepletenih z občasnimi priredbami. Te Cat Power bodisi povsem posvoji, kot je še vedno R&B-jevska Can I Get A Witness Marvina Gayea ali What The World Needs Now Is Love iz velike ameriške pesmarice Burta Bacharacha, bodisi ji služijo zgolj kot fragment, ki ga vtke v lastno pesem kot svojstveno intenzivno čustveno markacijo, kot je to storila z (I Can't Get No) Satisfaction Stonesov in Just like Heaven The Cure v kitarskih skladbah Fool in Bully.

Niz pesmi, ki so se stapljale ena v drugo, je temeljil na niansah v vokalni interpretaciji in glasbeni spremljavi. Slednja temelji na preprostem sosledju ponavljajočih se akordov z občasnimi poudarki in spremembami barve ter zvena, v glasu pa na premolkih ter iskanju lahnih variacij v melodiji. Glas je bil na trenutke v svojem zvenu surov, še največkrat pa ujet in ojačan z rahlim zamikom, delayem med dvema mikrofonoma. Za poslušalca, ki ni toliko seznanjen z njenimi skladbami, je lahko vse skupaj zvenelo monotono, ukrojeno v isti zven in občutja. Vsekakor so nekatere skladbe zaradi forme prehajanja in nizanja skladb iz njene cele kariere v enovitem toku z redkimi prekinitvami izgubile svoj osrednji naboj, med njimi I Don't Blame You, Metal Heart in Good Woman, druge pa interpretacijsko zasijale, kot The Greatest, Feel Like Me, ki jo je ustvarila z dvojcem Cassius, in doživeto ostra Bully.

Čeprav se zdi, da je zven Cat Power razmeroma monoton, se v razpokah ogolelega solo formata razpirajo vse žanrske nianse, ki jih Cat Power posvaja, od hrapavega punk rocka, do soula, R&B-ja, countryja, rocka, jazzovskih standardov, bluesa, gospela do ameriške pesmarice. In ravno ta celovitost je glavna odlika koncerta, ki ga vzpostavi z intenzivno, a hkrati krhko čustveno atmosfero. Če je kitarski del, bolj obrnjen k publiki, deloval mestoma fragmentarno in luknjasto, je bila Cat Power za klavirjem najmočnejša. Tam je soočena zgolj s pesmimi, povsem potopljena vanje, v njihovo interpretacijo, ob soočenju s publiko pa nastane neka nerodna zareza, kot bi skoznjo odzvanjala rezkost skladbe Great Expectations, s katero je na kitari s tršimi akordi zaključila svoj prvi kitarski del. A ravno ta zareza vzpostavi stik s publiko, ustvari nabito atmosfero in čustveno vzdušje, ki pelje njen nastop izven ustaljenih, rutiniranih odrskih obrazcev. Skoznjo smo bili v sedeči atmosferi deležni dvourne nepozabne koncertne izkušnje.