Sax Pub, 19. 12. 2012

Ko smo sinoči v ljubljanskem Sax Pubu čakali na začetek koncerta kvarteta Ceneta Resnika, smo za hip pomislili, da bi bilo nemara koncert ob promociji albuma Joyful Spontaneity, prvencu kvarteta saksofonista Ceneta Resnika, bolje poslušati na kakšnem večjem placu, kot je simpatičen in domačen, a s prostorom ne ravno radodaren Sax. Že ob prvih zvokih, ki so jih začeli proizvajati člani kvarteta, pa so naši pomisleki izpuhteli, saj se je spričo viharne svobodnjaške igre in nenazadnje intimnosti izraza legendarno ljubljansko jazz shajališče izkazalo za nadvse primerno okolje za tovrstno godbo.

S tem, ko smo Resnikovo zasedbo poslušali tako rekoč iz oči v oči, smo namreč glasbo použili veliko bolj neposredno, bili smo domala del samega procesa njenega nastajanja in razvijanja. Kar pa je kajpak pri improvizirani kolektivni igri, kakršno nam je uprizorila četverica, za glasbenike svojevrsten izziv, za poslušalca pa vedno dodaten plus, tako na vizualni kot, še bolj, na slišni ravni. V slednjo se kajpak v tako malem prostoru brez sramu vrivajo drugi, ne-glasbeni zvoki, od tihega čebljanja publike v ozadju do zvončkljanja kozarcev, ki prihajajo s šanka.

Bend se ni pustil motiti. Takoj je padel v ustvarjalno mrzlico, ki nam je dodobra pogrela ušesa. V komadih si glasbeniki ne dajo preveč opravka z uvodi ali izpeljavami, marveč pičijo »in medias res«. Z drugimi besedami: marsikatero skladbo so začeli s tako silovitim rjovenjem in norenjem, da se je slišalo, kot bi šlo za njen finale ali vrhunec, ne pa za njen začetek. Čeprav glasbo ustvarjajo vsi člani kvarteta, kar je poudarjeno tudi na ovitku albuma, je bilo na koncertu vendarle čutiti dva glavna toka, ki sta se dopolnjevala, mestoma pa kreativno razhajala.

V ospredju sta bila Resnik na kričečem, rohnečem, pa tudi šepetajočem saksofonu ter Emanuele Parrini na našpičeni, ravno zadosti elektrificirani stokajoči in škripajoči violini, ki se je sem ter tja slišala kot distorzirana električna kitara. Bobnar Aljoša Jerič in kontrabasist Giovanni Maier pa sta velikokrat zaigrala neko povsem svojo »špuro«, ritmično in harmonsko dostikrat oddaljeno od toka dveh zbezljanih solistov, ki pa je vendarle zaganjala in skupaj držala samo ogrodje komadov.

V kratkem in jedrnatem špilu, ki mu je čez dobrih 20 minut sledil še eden zelo dolg in razvejan komad, so na plano prišle vse odlike, pa tudi kaka pomanjkljivost kvarteta. Glasbeniki so nas navdušili z izjemno energijo, z delom na sugestivnem zvoku, katerega nosilna moč se je sproti gradila in razblinjala ter navsezadnje z odmerjeno igro dveh glavnih solistov. Resnik in Parrini sta se imenitno ujela in se marsikdaj podala v skupno dih jemajoče ekstatično igranje. Po drugi strani pa je ta ekstatičnost ali poduhovljenost dostikrat umanjkala pri ritem sekciji. Resda smo slišali tudi nekaj izstopajočih intervencij bobnarja in kontrabasista, a za popoln vtis o zavzeti in brezkompromisni muziki s poudarkom na kolektivni igri bi moralo tega biti več.

Prepričani smo, da gre omenjeno pomanjkljivost pripisati mladosti zasedbe in posledično njeni majhni kilometrini, spričo katere se člani niso še imeli priložnosti spoznati v tolikšni meri, da bi se na odru brezhibno razumeli. Tudi v zaključkih nekaterih komadov je bilo jasno, da bendu manjka kanček prislovične telepatskosti žive igre. Kljub tem pomislekom je godba, kakršno nam daje novi Resnikov kvartet tako na plošči kot v živo za naše okolje redek in po izrazni moči izreden primerek free jazza pri nas. Njegova sugestivna in navdihnjena izpeljava pa odtehta omenjene manj prepričljive plati. Upajmo le, da bo bend vztrajal v taki zasedbi, ki je že zaradi vključitve violine in načina igranja nanjo nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu, ter da bo iz špila v špil bolj enovit. Po včeraj slišanem v to ne dvomimo.