Gala hala, 9. 10. 2014

Gala hala se je včeraj, po sredini polni luni, spremenila v bunker hrupa in hipnoze. Zgodil se je namreč koncert skupin Child Abuse in domačih Deca debilane, ki ga je organiziral Hrupmag. 

Child Abuse prihajajo iz New Yorka in obstajajo že deset let. Trio provokativnega imena sestavljajo Oran Canfield na bobnih, Eric Lau na klaviaturah in Tim Dahl na basu. Vsi trije so izkušeni glasbeniki, ki so sodelovali z mnogimi imeni, kot so John Zorn, Marc Ribot, Boredoms in drugi. Prvi dve plošči so izdali pri založbi Lovepump United, tretja pa izide že čez štiri dni pri založbi Skin Graft Records, znani po bendih Zeni Geva in Melt Banana. Žanrsko neopredeljiv bend sam sebe opisuje kot nevaren za mentalno zdravje. Definitivno pa si ne želite guglati njihovega imena brez besede »band« na koncu, kot je to storil avtor tega besedila.

Nekaj po deveti in pol so na zadimljen oder stopili veterani slovenske alternative scene Deca debilane. Skupina je prav tako kot Child Abuse žanrsko nedefinirana in z vsakim koncertom dobi drugačno podobo. Začeli so z veliko dozo hrupa, kakofonije in  umirjenim ritmom. Tokrat Deca debilane niso imeli vizualnih efektov in kvartet se je predstavil v le inštrumentalni podobi. Boben je prehajal od kompleksnih vse do stopnjujočih, hitrih delov. Bas kitara je kopala in rila pod dvema neprepoznavnima kitarama, z brnečimi živce parajočimi zvoki, ki so bili obenem neverjetno prijetni. Osvetlitev odra je bila bendu pisana na kožo in publika je zlahka padla v hipnozo. Po dobrih tridesetih minutah so obiskovalci dočakali tudi nekaj surovega dretja v mikrofon s strani bobnarja, s tem pa so Deca debilane zaključili svoj nastop.

Po zamenjani opremi na odru so tam že stali trije možje z rdečimi lučkami na supergah in svetlečimi majicami. Child Abuse so po kratki predstavitvi začeli s svojo mešanico ekstremnega metala, jazza, noisa in še kaj bi se našlo. Tehnično neverjetno uigran trio bi lahko dali ob bok marsikateremu bendu različnih žanrov, od tehničnih death metalcev Origin do jazz noiserskih projektov Johna Zorna. Vsi trije so bili podkrepljeni z efekti in njihova glasbila so bila na momente povsem neprepoznavna. Klaviature so imele kričeč in basovsko poudarjen zvok, basist pa je s svojim nizkim growlom spremljal svoje prste, ki so igrali višje tone in rezali bobnarjev ritem. Odigrali so tudi nekaj komadov s prihajajoče plošče Trouble In Paradise, ki že na posluh deluje bolj psihedelično obarvana. Trio je s svojimi razpršenimi ritmi sproščal napetost in jo s hitrimi pasažami spet dvigoval. Zaključili so še z bisom in se zahvalili maloštevilnemu občinstvu. Če zaključimo četrtkov hrupni večer, si newyorški trio kljub provokativnosti ne bi mogel najti boljšega imena.