Rdeča ostriga, Škofja Loka, 6. 4. 2013

V Škofji Loki so Pri Rdeči Ostrigi to soboto igrali detroitski Child Bite. Bend, ki prihaja iz mesta, ki je znano po garažnem, hrupnem, neodvisnem in dobro podmazanem rokenrolu, je nastopal prvič na slovenskih tleh. Kljub temu se je pred koncertom nabralo solidno število radovednih obiskovalcev, ki so jih pritegnile surovost, grobost in odpičenost Child Bite. Vsaj tak vtis dobi poslušalec, ko si zavrti nekaj njihovih posnetkov na domačem CD predvajalniku. A hkrati je verjetno obiskovalce privabilo tudi upanje, da bodo ameriški bradati posebneži postregli s koncertom, ki bo presegel studijske posnetke. Za bend, ki prihaja iz delavskega mesta z rockerskim pedigrejem, saj iz njega prihajajo zasedbe, kot so MC5, The Stooges in kasneje The White Stripes in The Dirtbombs, je bilo upravičeno pričakovati, da bodo postregli s surovim in energičnim koncertnim nastopom. Pred njimi pa je po odpovedi zagrebških Joe 4 nastopil domači hardkoraški bend Trifor60.

Pred skoraj domačo publiko, saj prihajajo iz bližnjih Železnikov, so Trifor60 z drvečimi in hitrimi kitarami ogrevali publiko. Starošolski hardcore iz osemdesetih let ponuja zvočno ogrodje za socialno angažirana besedila, odpeta v slovenščini. Res je, da je njihov nastop deloval dokaj premočrtno, a se je kljub temu po začetnih ogrevalnih komadih razvijal in mestoma pokazal bolj ostre zobe. Sčasoma so se vrivali metalski vplivi, a so Trifor60 ostajali v hardcore punk zvoku hitrih kitar in drvečega bobnarskega ritma. Tako ustvarijo zvočno podlago za besedila, ki opisujejo današnje čase, ki milo rečeno niso rožnati. Ob tem pa ni slišati kričečega vokala, ki bi bil posledica obupa, ampak angažirana besedila, ki kljub naštevanju problemov iščejo rešitve. Te se kažejo predvsem v uporu, drugačni družbeni ureditvi, večji svobodi odgovornega posameznika. Trifor60 so tako predstavili soliden in s sporočilom napolnjen koncertni nastop.

Za njimi pa so na oder prišli Child Bite, ki prihajajo iz Detroita in so vpeti v razburkano glasbeno podzemlje, ki ga to mesto goji že leta. Zaradi tega je bilo upravičeno pričakovati koncertni nastop z nasičenim in hrupno podivjanim zvokom. Že po uvodnih pesmih so se pokazali obrisi, da bodo ta pričakovanja izpolnjena, saj se je zvok s studijskih plošč razširil in dobival vedno hrupnejšo podobo. Očitno je bilo, da so Child Bite dobro podmazani in koncertno izkušeni; mimogrede, nastop Pri Rdeči ostrigi naj bi dosegel jubilejno številko petstotega koncerta. Rezultat tega je bil koncert, ki je vseskozi deloval povezano, energično in na trenutke manično podivjano. 

Child Bite gojijo zvok, ki je kompleksen, in v katerem slišimo komplicirane kitarske prehode. Na trenutke lahko delujejo aritmično, pretrgano, polomljeno in shizofreno. A kljub temu ne gre za bend, ki bi nas skušal prepričati skozi prizmo komplicirane forme. Ta seveda je prisotna, a je slišati drveča in tekoče povezana. To je bil njihov najlepši paradoks na koncertu, saj so kompleksnost glasbe uspeli pretvoriti v glasni in podmazani rokenrol. Ob tem pa je hrup ta spojina, ki veže nase raznolike zvočne vzorce in jim ponuja transformacijo skozi noiserske kitarske posege. S tem je glasba, ki bi lahko bila študiozno matematična, imela veliko bolj sproščeno in povezovalno formo. Prepuščala se je namreč občutku glasnih kitar, katerih hrup je požiral komplicirane vzorce in jih vračal v prenovljeni podobi. Ob tem je bilo pod površjem slišati dobro podmazan motor z ritmom, ki je pod svojo težo mlel in drobil, a hkrati nudil osnovo surovemu in grobemu pevcu in kitaristu Shawnu Khightu ter njegovi tolpi.

Sobotni koncert je potešil obiskovalce, lačne glasnega, surovega in grobega rokenrola. Ob tem se je pokazalo, da je glasba vpeta v okolje, iz katerega prihaja, in Child Bite so prepričljivo predstavili Detroit kot mesto umazanega in glasnega kitarskega zvoka.