Kino Šiška, 12. 10. 2012

Potem ko smo lani v Kinu Šiška slišali Julee Cruise, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti odpela naslovno skladbo kultne serije Twin Peaks, je sinoči tam nastopila še najnovejša glasbena sodelavka Davida Lyncha, Chrysta Bell. Znamka »David Lynch presents Chrysta Bell«, pod katero teksaška pevka trenutno predstavlja svoje sodelovanje s tem kultnim filmarjem in vsestranskim umetnikom, je na prvi pogled morda res videti kot marketinška strategija, je pa hkrati veliko več kot zgolj to. Ne nazadnje je za njima že deset let skupnega ustvarjanja, iz katerega je vzklil Chrystin samostojni prvenec 'This Train', ki je ugledal luč dneva v minulem letu. Ker je besedila in glasbo zanj napisal Lynch, ni presenetljivo, da ploščo močno zaznamuje njegova prepoznavna estetika, s katero se je v zadnjem letu, po izidu svojega albuma 'Crazy Clown Time', priljubil širši glasbeni publiki. O tem, da vloga Chryste na plošči 'This Train' še zdaleč ni skrčena le na interpretacije Lynchevih skladb, pa smo se v najlepši podobi prepričali tudi na njenem včerajšnjem koncertu.

Da Chrysta rada odkrito govori o velikem občudovanju Davida Lyncha in njegovega dela, ki jo spremlja že vse od otroštva, smo lahko slišali v njenem včerajšnjem intervjuju za Radio Študent. Zakaj o njej v presežnikih govori tudi Lynch, pa je pravzaprav postalo jasno še preden je prijela mikrofon. Njena odrska pojavnost je tako rekoč stereotipna podoba pevk, ki jih pogosto vidimo v njegovih filmih. V svoji izjemni prezenci hkrati erotično spogledljiva in čutno zapeljiva. Fatalno privlačna in obenem eterično krhka. No, še preden je Chrysta stopila na oder, nas je v primerno razpoloženje zazibal lepo ukrojen audio-vizualen kolaž izbranih podob in glasbe iz Lynchevih filmov. To pa je bil tudi izvrsten uvod v koncert, ob katerem se je pojavil vtis, kot da bi se na oder Kina Šiška teleportiral neposredno iz kakšnega še nevidenega Lynchevega filma.

Koncert se je zgodil v manjši od obeh dvoran, zato je imel svoje prednosti in slabosti. Ker so se pred oder nič kaj kavalirsko prerinili Chrystini največji občudovalci – in tukaj imam v mislih tiste fizično največje občudovalce -, so bila predvsem dekleta precej prikrajšana za vizualno, nedvomno zelo pomembno komponento nastopa. Resda je bil Chrystin zapeljiv, zamaknjen gib na trenutke močno teatralen, toda teatralen v najbolj pozitivnem pomenu. Bil je tako rekoč čuten podaljšek skladb samih, ki jih glasovno izjemna pevka interpretira prepričljivo, doživeto. Prav to pa je tista pozitivna stran nastopa v manjši dvorani. Njen glas in pojavnost smo na ta račun izkusili v bolj intenzivni podobi, seveda pa to ne pomeni, da bi bilo na večjem odru drugače. Ne nazadnje je tudi Rebekah Del Rio skladbo 'Llorando' odpela v velikem praznem teatru, pa nas je kljub temu zmrazilo.

Chrysta Bell kljub temu da o njej nismo veliko slišali in da je šele lani posnela svoj solistični prvenec, ni glasbena novinka. Najbolj dejavna je bila v zasedbi 8½ Souvenirs, priložnostno se je pojavljala v navezah z glasbeniki kova Brian Setzer in Willie Nelson, nabrane izkušnje pa sedaj spretno uporablja na svojih nastopih. Njeno petje ob, v in mimo mikrofona skladbam dodaja novo dimenzijo, ob tem pa uigrano sodeluje s spremljevalnim bendom, v katerem ob basistu in bobnarju izstopa kitarist in pomožni vokalist Dutch Rall, sicer tudi (so)avtor konceptualne zasnove nastopa. Uigrani trojec skladbe postavi v precej tršo, priložnostno celo surovo podobo, zato se je aranžmajsko bolj zadržanega albuma vajeno uho vsaj uvodoma verjetno še nekoliko lovilo. Toda strah, da bo bend preglasil Chrystin glas, je bil odveč. Skladbe z albuma je odpela vrhunsko, tem pa dodala še nekaj njej ljubih priredb skladb iz Lynchevih filmov. Rockabilly klasiko 'Be-Bop-A-Lula' je posvetila Lynchevi novorojenki Luli, slišali smo še Beckovo 'Black tambourine', 'Black coffee' Peggy Lee, presežek večera pa je bila bržkone različica skladbe 'Sycamore Tree', ki jo je v originalu odpel Jimmy Scott. Skozi izbor teh skladb njena navezanost na zapuščino pevcev jazza, popa in rock'n'rolla postane le še bolj otipljiva, piko na 'i' pa njenemu izrazu postavi še značilna Lyncheva cinematična atmosfera. In sodeč po koncertu se Chrysta Bell v tej podobi znajde naravnost odlično.

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:10.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:115%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:"Times New Roman";
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;
mso-fareast-language:EN-US;}