Klub Cankarjevega doma, 20. 10. 2015

Včeraj zvečer smo v lepo zapolnjenem Klubu Cankarjevega doma lahko slišali eno najzanimivejših aktualnih jazzovsko klasičnih posebnosti. Pri nas sta se namreč ustavila Colin Stetson in Sarah Neufeld, ki sta letos z edinstveno kombinacijo različnih pihal nižjih registrov in violine dosegla tako klasično, jazzovsko in noisersko ter zaradi asociacije z zasedbama Bon Iver in Arcade Fire tudi obče indierockersko občinstvo. Skozi vztrajno cikličnost in postopno plastenje ter zgoščanje frekvenc in melodij sta ustvarjala pestre in previdno prepletajoče se zvočne pokrajine, ki so mestoma presenečale s srdito prenasičenostjo in drugje pomirjale z melanholično zamaknjenostjo, a vedno ohranjale izrazito enovitost.

Colin Stetson, ki se je pri nas sicer oglasil že pred dvema letoma, je svoj čas enakomerno razporedil med tenorskim in basovskim saksofonom ter kontrabasovskim klarinetom in z dodobra osvojeno tehniko krožnega dihanja skrbel za neprekinjen zvok, ki ga je največkrat ustvarjal z variacijami previdno arpegiiranih akordov, skozi katere so nato v obliki subtilnega donenja ali agresivnih rezkih krikov prodirale višje frekvence. Drugje je nato s pomočjo kontaktnih mikrofonov izkoristil tudi sicer težje slišne zvoke in se pozneje omejil na subtilen drone ter se tako umaknil violini, ki je njegove gosto stkane alikvotne eksploracije vedno znova ujela v ritmične in melodične zanke, jim drugje dodala še v reverb odet vokal, se z vrhunsko uigranostjo z njim združila v monolitno enoto in se ponekod skoraj docela izgubila pod njegovim srditim rjovenjem. 

Po treh skupnih komadih sta nato drug drugemu odstopila oder in navdušila vsak s svojim solističnim nastopom. Neufeldova  je z virtuozno natančnostjo preigravala hitro natempirane melodije, ki so skozi subtilne progresije in nenadne obrate tkale zanimive vzorce in zaradi neprekinjene repeticije ustrezale meditativni naravi njune glasbe. Stetson pa je nato prvič posegel po največjem, basovskem saksofonu, s katerim je zopet raziskoval njegove alikvotne spektre in demonstriral izrazno moč repeticije, obogatene z nepredvidljimi detajli zvočnih tekstur.

Tako zaradi nekako tragično nostalgičnega ali raje historičnega in ruralnega vzdušja kot tudi zaradi uporabe reverba je čutiti, da sta prej kot z jazzovskim in klasičnim glasbenika povezana s post-rockovskim kontekstom, s katerim sta obdana v domačem Montrealu in tamkajšnji založbi Constellation. Njune preudarne kompozicije izžarevajo nekakšno spokojno kontemplativnost, h kateri zvok violine prispeva vzdušje ljudske americane, preko Stetsonovega monolitskega donenja povzdignjene v razgibane zvočne pokrajine.

Pred zadnjim, naslovnim komadom z njune letos izdane plošče sta se simpatično zahvalila za obisk in nas nato zopet odela v počasi potujočo meglico, polno kompleksnih melodičnih odnosov, ki so se navidez svobodno razraščali v njenem neizpodbitno enovitem toku. Ta je nato počasi zbledel v tišino, ki jo je hitro zamenjal bučen aplavz vidno navdušenega občinstva. Tako smo ju uspeli priklicati še za zadnji, sicer še neizdan komad s Sarahine prihajajoče plošče, ki naj bi izšla v začetku naslednjega leta. Meditativno spokojen zaključek čudovitega dne je tako pospremila še ena presunljiva zvočna celota, ki nas je počasi zibala proti večnemu spancu, a nas s svojo pestrostjo in raznolikostjo ponekod nežnih in drugje intenzivnih, a vedno meditativnih in preudarnih kompozicij opominjala, da se nam tja nikakor ne mudi.