Menza pri koritu, 29. 3. 2012

Včeraj po deseti večerni uri smo imeli v Menzi pri koritu priložnost prisluhniti še eni ediciji koncertnega cikla Confine aperto v organizaciji Zavoda Sploh. Spet smo bili priče dobrodošli sopostavitvi bolj profiliranih tujih nastopajočih z domačo zasedbo. Ta praksa predstavlja izzive sicer zelo migotavi domači sceni in jo tako, upamo, sili v vedoželjno soočenje same s seboj. V družbi še nekaterih drugih voljnih je Tomaž Grom v zadnjih nekaj letih s svojo organizatorsko aktivnostjo ustvaril kar lepo malo skupnost zainteresirane, zveste in zadovoljne publike, naselil in „tiho kultviral“ pa je tudi nekaj prostorov, ki tako dihajo s predstavljeno glasbo. Med njimi se znajde tudi tokratno prizorišče – Menza pri koritu, ki nastopajočim vedno ponuja domačen in hvaležen ambient, kljub nekaj – le pogojno racionalnim - dežurnim pokoram.

Prva sta včeraj zvečer na dvignjen poden sredi avditorija Menze stopila Samo Kutin in Tomaž Grom. Z zelo dobrodošlo minimalno zamudo, blagodejnih učinkov katere smo že vajeni. Tomaž Grom je bil v napovedi dogodka napovedan tam nekje pod zvezdico. Predvsem glede na to je nastop Kutina na Hurdy Gurdyju in Groma na elektroniki povozil pričakovanja. Slutnje so tipale v smeri Gromove blage računalniške modulacije Kutinovega prepoznavnega vlečenja. Tako je pravzaprav megalomanski in v gibanje usmerjen prispevek elektronike nič manj kot presenetil. Najprej, računalnik je bil skrit nekje za odrskimi zavesami. Grom je poleg granuliranja živo zajetih drobcev Hurdy Gurdyja igral na mali synth, prispeval je zajeten del slišanega, njuna interakcija pa žal ni presegala posameznih komponent individualnih prispevkov. Ta pomislek naj bolj kot v poslušanju utemeljim v smeri elektro-akustičnega zvočenja. To je ostajalo na dokaj klišejski ravni, detajl zvoka se je v gmoti bolj izgubljal kot porajal. In kljub nekaterim finim izhodiščem, ki so jih Gromovi posegi ponujali Kutinu, ta s svojim inštrumentom ni nameraval dlje od lirične nadgradnje svoje špure, ko odmevi in mutacije le linearno polnijo prostor, ne prebudijo pa raziskovalne nuje. Seveda mora poslušalec Radia Študent tu nujno vzpostaviti distanco do mišljenja podpisanega avtorja, po mnenju katerega Gromova elektronika, ki ni njegov prvi inštrument, zaenkrat najbolj deluje v strogo komponiranem okolju, kot recimo ob sodelovanju z duom Nnit. Tam si njegovi specifični posegi bolj suvereno vzamejo mesto, ki funkcionalno stoji in dinamično secira.

Ta komentar v splošnem pa naj gre tudi širši domači sceni improvizacije, katere pretežna ad-hoc logika morda še vedno preveč omejuje zvočne rezultate. Mlajši glasbeniki le počasi prodirajo drugam. Kljub res visokem nivoju igranja, ki ga izkazujejo v zadnjem obdobju.

Po tako imenovani „čik pavzi“ so za domačim duom, tokrat brez podna, avditorij zasedli Hannes Lingens z bobni in objekti, Pierre Borel na altovskem saksofonu in Derek Shirley ob svojem kontrabasu. Trio Obliq. Z Gromovim opozorilom, da bomo poslušali zelo tiho igranje, se je koncert začel v izrazito dronerskem vzdušju akustičnega sozvočja. V prvem delu je mednarodni trio skoraj izključno vlekel le dolge detajlirane tone z nekaj perkusionističimi vložki skrajno razširjenih tehnik. Počasi so potem prehajali v nekoliko bolj dinamične interakcije še vedno razvlečenih tonov. Tu trio res blesti, ko jim uspeva izredno blage zvočne geste sopostavljati v presežne kombinacije. Vznemirljivi sta bili tako igra kontrabasa in saksofona kot igra kontrabasa in Lingensovih s prsti drsajočih posegov na flor tomu. Njihovo sozvočje tu ni ustvarjalo Necksovskega člana za zaveso, temveč gol moment lepote mojstrskega poslušanja in lovljenja mikrotonalnih ter alikvotnih ujemanj. Pierre Borel, ki je tokrat deloval precej drugače, kot na svojem preteklem koncertu z Joelom Gripom, ko sta prav tako igrala na Confine aperto, je v nekaterih trenutkih izkazoval občudovanja vreden gon k igranju z rizikom. Rizikom, ki je v vsej svoji subtilni neizstopajočnosti, deloval zares suvereno. Kot tisti pravi trip svobodne improvizacije.

Mariča pa je tudi tokrat, žal, nekaj nežnejših dogodkov nastopa zakopala v hrup in smog rokenrola. Tako Metelkova vstopa v improvizacije tihih glasbenikov. Nekaterim to najeda, nekateri začnejo z Metelkovo igrati kot s sošpilavcem, spet drugi pa so se skozi vrste nastopov naučili te okoliščine ignorirati... Tako naj bi bilo z Obliq. Vendar pa je vsaj nekaj zadnjih kontrabasistovih not prav žalostno razkontekstil okoliški hrup. No, tako pač je...