MC Pekarna, 12. 8. 2014

Potem ko smo metalci in punk rokerji zadnje tedne preživljali v Tolminu, nas je tokrat mastna pojedina s štirimi hodi zvabila v štajersko prestolnico, kjer je MC Pekarno obiskala četverica težkokategornih razturačev.

Že samo dejstvo, da se je koncert odvil v Mariboru in ne v metropoli, odpira vprašanje geografskega determinizma za slovensko glasbeno sceno. Ni mi znano, zakaj se je kolektiv »veselih dihurčkov« odločil za Maribor, a vendar je nekonvencionalna lokacija pravzaprav delovala osvežujoče, saj je bil to za večje število obiskovalcev najbrž prvi obisk MC Pekarne. In čeprav so na socialnih omrežjih nekateri že dolgo pred koncertom »slovenceljsko« pametovali in oštevali organizatorje, češ da gre za občutno premajhen prostor, je nazadnje ta ponudil povsem adekvatno okolje za peklensko vročo klubsko izkušnjo, seveda pa tudi odlično priložnost za zdravljenje postfestivalske depresije.

Že nekaj minut po osmi so prvi začeli žagati norveški black metal/hardcore punk crusterji Okkultokrati, ki so ravno pred kratkim izdali svoj tretji dolgometražec Night Jerks, zato je njihov repertoar pretežno obsegal pesmi z zadnjega albuma, med katerimi bi izpostavil komad Daze Ripper, ki je izstopal s počasnejšim tempom, bolj melodično vokalno linijo in rokovskim pridihom. Sicer pa je koncert občutno hendikepiral slab zvok, saj se je vokal večkrat razpršil med šumenje kitar in bobnarsko lomastenje. Čeprav se je v dvorani za našo klubsko kulturo že tako zgodaj zbralo okoli štirideset obiskovalcev, je koncert minil rutinsko in brez večjega emotivnega ter zvočnega impakta.    

Naslednji so oder zasedli varovanci priznane založbe Southern Lord, švedski crust panksi Martyrdöd /martirdod/, ki svoje d-beatovsko lomastenje mešajo z atmosferičnimi, na trenutke doomovskimi momenti, dinamiko pa ustvarjajo tudi s težkimi črnometalskimi riffi. Tudi Martyrdöd na aktualni turneji predstavljajo svojo novo izdajo, in sicer peti studijski izdelek z naslovom Elddop, zaradi katerega so jih nekateri kritiki oklicali za prince zmetaliziranega crust-punka, če za kralje štejemo bend Disfear. A žal se vse te titule niso manifestirale ob njihovem živem nastopu, kar pa gre ponovno pripisati nerazpoznavnemu zvoku kitar, kajti slišali smo lahko le nerazločne distorzirane kakofonije riffov in solaž. Poleg tega je preveč prominentno vlogo zavzelo d-beatovsko bobnanje, ki je zasenčilo kitarske vrste, tako da se kljub nagovarjanju vokalista, naj se publika malo zaziba in sprosti, iz tega ni kaj dosti izcimilo.    

Kot tretji so na oder stopili ameriški death grindkorovci Misery Index, ki so končno začeli stopnjevati napetost v dvorani, saj smo po dveh z d-beati prepojenih nastopih zdaj obiskovalci lahko prisluhnili z zvočno hitrostjo drvečemu bobnanju in eksplozivnemu žaganju, hkrati pa sta izrazita vokala kitarista in frontmana Marka Kloeppla ter basista Jasona Nethertona zdaj konkretno stružila naše ušesne bobniče. Bendov repertoar je obsegal tako njihovo zadnjo plato The Killing Gods, seveda pa tudi klasike z albumov Heirs to Thievery ter Traitors, s katerega so že v začetku zaigrali pesmi Thrown into the Sun ter Black Sites, ki je publiko v prvih vrstah prvič spravila v mosh pit, kombiniran z intenzivnim vihtenjem metalskih griv. Sledili so razni štiklci, ki so zbrane občasno spravili v dir, a je kljub večkratnemu spodbujanju frontmana k bolj živemu sodelovanju publike koncert minil relativno mirno z zaključnima pesmima Embracing Extinction ter Traitors.      

In tako je končno napočil čas za zvezde večera, ameriško hardcore mesoreznico Converge, ki je na naši grudi nazadnje nastopila leta 2007 na Metal Campu. Čeprav gre morda za najbolj priznan in inovativen bend, kar jih je v zadnjih petindvajsetih letih zraslo na hardcore punk zelenici, je bil obisk, kljub občutku, da se bo z njimi dvorana končno napolnila do zadnjega kotička, boren. Težko bi trdil, da se je vsega skupaj zbralo dvesto glav, zato je bilo tudi vzdušje v dvorani morda nekoliko manj divje, kot smo ga navadno ob nastopih tega benda vajeni. Sicer pa so Converge postregli s stoodstotno predanim nastopom, ki mu na sceni pač ni para. Četudi se fantje bližajo štiridesetim letom, je njihova odrska prezenca zaradi energičnosti tisti največji adut, ki še najbolj frigidnega poslušalca ogreje v srcu. Za mariborski nastop je bend pripravil repertoar, ki je pretežno obsegal njihove zadnje tri plošče, med katerimi so seveda izstopali hiti, kot so Aimless Arrow, Dark Horse in Axe to Fall. Ker pa so Converge eden najbolj dinamičnih predstavnikov hitrejših kitarskih glasb, so za spremembo evforičnega vzdušja zaigrali tudi mirnejšo kompozicijo Grim Heart/Black Rose z albuma No Heroes, ki je publiko nekoliko ohladila. Converge so svoj nastop zaključili z »encorom«, ki je obsegal pesmi Concubine z legendarne plate Jane Doe in Wolverine Blues, sicer priredbo legend švedskega death metala Entombed.

Čeprav je bilo osebno zadovoljstvo ob njihovem nastopu neizmerno, pa nisem zmogel potlačiti občutka, da je bil koncert v kontekstu odziva publike nekoliko medel, vsaj v primerjavi s tistim, kar sem pred dvema letoma doživel v zagrebški Močvari. Sklepam lahko, da je bil to za Converge eden najmanjših koncertov v sklopu turneje Europa Rising, zato sem tudi upal, da lahko Slovenci bendu ponudimo pristen klubski razfuk, v katerem ne bi manjkalo norega skakanja z odra in surfanja po publiki, da ne govorim o skupinskem petju besedil, ki je ena glavnih atrakcij in pravzaprav bistvo scene, ki pač ne razlikuje med bendom in publiko. Morda je temu botrovala oddaljenost od prestolnice, morda finančna bilanca po številnih festivalih, prav mogoče pa je, da je slovenska hardcore scena šibkejša, kot sem do zdaj mislil.