Klub Gromka, Ljubljana, 22. 4. 2018

Uverturo v vsakoletno pestro pomladno jazzovsko dogajanje je tokrat spremil koncert v Klubu Gromka. Na toplo nedeljsko popoldne so se v metelkovskem klubu zvrstili štirje nadobudni norveški jazzovski gospodje, ki skupaj nastopajo pod imenom Cortex. Zasedba se je v Sloveniji zglasila po dveh letih od zadnje priložnosti, ko so nastopili na festivalu Jazz Cerkno, sicer pa je sodelavce trondheimske jazzovske šole že gostil tudi Jazz Festival Ljubljana, na katerem so Cortex nastopili že leta 2014. Tokrat se je zasedba prvič ustavila na Metelkovi, kjer so v okviru cikla Defonija predstavili svojo peto ploščo Avant-Garde Party Music, ki je izšla pri založbi Clean Feed.

Ljubljanski koncert je bil zadnji koncert zasedbine evropske turneje, kar pa se jim kot veščim glasbenikom ni kaj bistveno poznalo na odru. Pred skromno publiko so suvereno odigrali deveterico skladb, za katere je naslov njihove zadnje plošče, torej Avant-Garde Party Music, lahko kar ustrezna prispodoba. Četudi smo sedeli, so nam misli v glavah plesale ob razgibani glasbi četverice.

Chaos, prepoznavna skladba albuma Avant-Garde Party Music, nas je ekspresno uvedla v zgodnji koncertni večer in nam obenem prikazala, zakaj so Cortex pred zadnjim albumom prisegali na izdajanje posnetkov koncertnih nastopov. Vznemirjenemu uvodnemu motivu je sledil daljši bobnarsko-trobentaški dialog, ki je uvodnemu vznemirjenju vcepil še razburjenje ob pestrejši podobi v odnosu do albumskega posnetka. Občutek je bil na nek način primerljiv s tistim ob opazovanju vrvohodca: vidni vtis in poslušanje napetega, tveganega, a spretnega manevriranja med kaosom in melosom, med energijo in melodijo.

Albumom le redko uspe posredovati živahnost živega nastopa ali recimo spontanost obraznih izrazov glasbenikov na odru. Toplo nas je presenetilo brundanje basista Oleja Høyerja ob uvodnem solu v komad Ghost March, ki je po basovski in bobnarski liniji spomnil na živahnost fankijaškega free jazz komada Sun Watcher saksofonista Alberta Aylerja. Podoben stil znotraj tradicije živahnega jazza poosebljajo tudi člani Cortexa. Motive nadaljnjih skladb, kot sta Higgs ali Perception, so iz uvodnih poetičnih soglasij pretapljali v solistične izpovedi trobentača Thomasa Johanssona in saksofonista Kristofferja Berra Albertsa, ob katerih je Gard Nilssen izza bobnov venomer ohranjal razgiban in dinamičen ritem, ki je naše misli držal zapletene v avantgardno plesno glasbo.

V nadaljevanju koncerta smo bili priča še trem skladbam, ki so se odvile v podobnem stilu. Ob koncu njihova zadnja plošča niti ni bila toliko v ospredju, močneje je izstopil njihov dovršen nastop, ki ga pilijo že skoraj deseto leto. Zato se ne gre čuditi tekočemu prehajanju med skupinskimi in solističnimi, pihalnimi deli skladb. Te so se nam tudi po polovici koncerta še vedno zdele nepredvidljive, tudi če nismo poznali vsega odigranega materiala. Ob takšni nepredvidljivosti skladb smo kaj kmalu ponotranjili svojevrsten zvok zasedbe. Ola Høyer je bil z basom ključen melodični spremljevalec trobente Thomasa Johanssona in saksofonov Kristofferja Berra Albertsa, ki sta poleg energičnega bobnanja Garda Nilssena ostajala izstopajoča elementa zasedbe. Aplavz je zasedbo spremljal skozi celoten koncert.

Cortex so našo možgansko lupino konkretno pretresli še pred nadaljnjim majskim jazzovskim dogajanjem v Cerknem in v Ljubljani. Sodeč torej zgolj po uvodnih Cortex se nam obeta še pestro dogajanje.