CosmoJazz
Chamonix, Francija, 22.–27. 7. 2025
V osrčju francoskih Alp, v mestu Chamonix pod mogočnim Mont Blancom, smo prejšnji teden, med 22. in 27. julijem, obiskali petnajsto edicijo festivala CosmoJazz. Festival že od svojih začetkov združuje vrhunsko glasbo in magičen ambient. CosmoJazz se odvija na prizoriščih, raztresenih med gorskimi planotami in mestnim parkom Couttet. Njegov organizacijski vodja je francoski jazz glasbenik André Manoukian, ki je skupaj z ženo Stephanie leta 2010 ustanovil festival. Lani so festival razširili tudi na zahod Francije, v Pireneje. Krajša oblika festivala bo v mestu Luchon potekala od jutri do nedelje.
CosmoJazz je zasnovan kot brezplačen dogodek, če se odpravite na koncerte na planotah, pa morate plačati ceno gondole. Te stanejo do 24 evrov, je pa na spletni strani festivala do nekaj dni pred začetkom mogoče kupiti vozovnice po znižani ceni. Seveda se na tovrstne koncerte pohodni navdušenci lahko odpravite tudi peš. Prav prizorišča festivala so tista, ki ga naredijo tako zelo posebnega. Poslušati koncert na nadmorski višini, ki presega 1800 metrov, z osupljivimi razgledi na evropske očake, ni zgolj glasbena izkušnja – je nekaj, kar preoblikuje način zaznave prostora, zvoka in prisotnosti. Je dogodek, na katerem ljubitelji gora in kakovostne glasbe dobimo priložnost, da vstopimo v zvočno krajino, kjer se brišejo meje med izvajalcem, poslušalcem in okoljem.
Organizatorjem je tokrat na gorskih planotah uspelo izvesti štiri od šestih predvidenih koncertov, mi smo zaradi spremenljivega vremena poslušali dva tovrstna koncerta in oba sta pustila izjemen vtis. CosmoJazz so v torek s koncertom na plavajočem odru na umetnem jezeru pri predelu Flegere začeli francoski glasbeniki – klarinetist Yom, violinist Théo Ceccaldi in njegov brat Valentin Ceccaldi z violončelom. Predstavili so projekt La Rythme du Silence, 70-minutno meditativno, neprekinjeno zvočno pripoved, prežeto z repetitivnostjo, resoniranjem inštrumentov in katarzičnimi harmonskimi vrhunci. Zares dovršena izvedba in globoka doživetost izvajalcev sta presunili številno občinstvo in napovedali teden poslušanja izjemne glasbe.
Naslednji dan opoldne je na Combe Lachenal nastopila francosko-alžirska pevka in čelistka Nesrine s svojo zasedbo – Anniso Nehari s tolkali in Léom Jassefom s klaviaturami. Nesrine je s svojim značilnim zvokom, navdihnjenim z jazzom, severnoafriškimi in andaluzijsko-arabskimi značilnostmi ter francoskim šansonom prikazala izjemno dinamičen nastop in eno najboljših izvedb celotnega festivala. Koncert je odlikovala vrhunska vokalna izvedba, ki je zasijala predvsem zaradi Nesrininega obvladovanja vseh različnih vokalnih tehnik svoje raznolike glasbene dediščine. Še bolj je izstopala njena zmožnost igrati violončelo in hkrati peti v izjemno zahtevnih, prepletajočih se ritmih in melodikah. Izvedba je vzbudila nepopisno navdušenje poslušalstva in vidne občutke hvaležnosti glasbenikov, da imajo priložnost nastopati na tako posebnem prizorišču.
Koncerti na gorskih travnikih in planotah so sicer najatraktivnejši vidik festivala, večji del pa se, razen nekaterih dogodkov, ki potekajo na drugih lokacijah, odvija v parku Couttet. Park, ki prav tako ponuja čudovite poglede na vrhove gora, je sicer majhen, a popolnoma ustreza velikosti festivala. CosmoJazz je dokaj lokalen festival, večina poslušalstva je govorila francosko, največ tujcev je prišlo iz Velike Britanije in Nemčije, slovenščine pa v tistem tednu nismo slišali. Zanimiva je tudi demografska podoba festivala. Obiskovalci dopoldanskih koncertov so bili večinoma najmanj eno generacijo starejši od recenzentke. To se je nekoliko spremenilo ob večernih koncertih, a to še zdaleč ni festival, kjer bi prevladovala mladina. Glede na to, da gre v osnovi za jazz festival, to dejstvo verjetno niti ni presenetljivo. Zaradi večinoma francoskega poslušalstva smo naleteli tudi na včasih precej frustrirajočo jezikovno prepreko. Velika večina komunikacije z občinstvom je potekala v francoščini, tako organizatorjev kot glasbenikov, le redko smo slišali tudi angleščino. Tako smo festival doživljali zgolj skozi glasbo, ki je napolnila planote in dolino Chamonixa. Preostale koncerte smo poslušali prav v dolini in izpostavili bomo tiste, ki so pustili največji vtis.
V sredo zvečer je v parku nastopila amsterdamska osemčlanska brass zasedba Gallowstreet in z energično eksplozijo hiphopa, fanka in afrobeata naelektrila osrednje prizorišče festivala. Naslednji dan je s preudarnim in samozavestnim nastopom navdušila Célia Wa, glasbenica iz Gvadelupa, ki do svoje mešanice gwo kaja, reggaeja in ritmov Zahodne Afrike pristopa s sodobnim izrazom. Na koncertu je najbolj izstopala izjemna tehnična izvedba flavte, ki v njeni glasbi predstavlja eno poglavitnih vlog.
V petek je v parku Couttet prevladovala južnoameriška zvočnost. Ob 12. uri je nastopila francosko-kolumbijska glasbenica Ëda Diaz, ki tradicionalne južnoameriške ritme spaja z elektronskim eksperimentiranjem, tematsko pa izpostavlja svojo dvojno identiteto. Interpretacija je variirala od mirnih akustičnih delov do elektronskih vrhuncev in vzbujala mešane občutke. Ko smo se že prepustili hitrejšim ritmom in začeli plesati, je tok glasbe spet zašel v počasnejše utripe in spremenil atmosfero. Bolje je v tem pogledu zvečer nastopila zasedba The Bongo Hop. Osemčlansko zasedbo, ki je mrzel petkov večer razgrela z intenzivnimi ritmi in plesno melodiko, vodi francoski trobentar Étienn Sevet. Sestavljajo jo glasbeniki iz različnih delov sveta, od Južne Amerike do Afrike in Evrope. Prav takšen je tudi njihov glasbeni slog, ki združuje afrobeat, reggae, fank, jazz in sembo.
The Bongo Hop so izvrstno pripravili uvod v zadnji celodnevni festivalski dan, ki ga je zaključila najbolj poznana in opevana zasedba festivala – nizozemsko-turški bend Altın Gün. Turške pesmi, prežete s psihedeličnim rockom, fankom in elementi elektronike, so napolnile vsak kotiček do zadnjega mesta zasedenega parka Couttet in v slabih devetdesetih minutah ustvarile zvočno krajino, ki je bila katarzična, telesna in mestoma globoko senzibilna.
Festival CosmoJazz poleg opoldanskega in dveh večernih koncertov ponuja jam sessione in DJ-sete, predvsem pa iskrene nasmehe in edinstvena zvočna doživetja, ki se ujamejo med vrhove in pobočja savojskih Alp.
Dodaj komentar
Komentiraj