DakhaBrakha @ Kino Šiška
Kino Šiška, Ljubljana 25. 9. 2025
DakhaBrakha je uigran kvartet iz Kijeva, pravi veteran ukrajinske glasbene scene; scene, ki se je šele v zadnjih dveh desetletjih odcepila od Rusije in Moskve kot središča in zaživela svoje lastno življenje. Bendove korenine sicer niso zapisane glasbi, ampak gledališču in etnomuzikologiji. Člani so bili na kup prvič zbobnani pod taktirko Vladislava Trojickega, gledališkega režiserja, ki jih je pobral v kijevskem avantgardnem kreativnem centru in gledališču Dakh.
Zasedba treh diplomiranih etnomuzikologinj, Irine Kovalenko, Nine Garenecke in Olene Cibulske, ki skupaj pojejo že 25 let, se je tako združila z amaterskim igralcem, izvorno ukrajinskim etimologom in jezikoslovcem Markom Galanevičem. Po poti so pobrale kontrabas, čelo, harmoniko, klaviature in najrazličnejše oblike perkusije, pod vodstvom Trojickega pa je zasedba prevzela kostumografijo vezenih noš in visokih cilindričnih volnenih klobukov, ki folklorno osnovo popačijo do skrajnosti.
DakhoBrakho je tako od vsega začetka skladno z idejo kostumografije vodila želja po postavljanju ukrajinskega grlenega petja v nove, modernejše in mednarodne kontekste. V glasbi to neposredno pokažejo s prinašanjem ritmov Zahodne Afrike z uporabo bobna djembe in didžeriduja, ameriškega bluesa in soula ter glasbe klasičnega minimalizma Philipa Glassa in Michaela Nymana.
Z vsem tem kontekstom smo se na oblačen četrtek, 25. septembra, znašli pred vhodom v ljubljanski Kino Šiška. DakhoBrakho je slovenska publika tu lahko ujela že pred tremi leti in pol, februarja 2022, deset dni pred rusko invazijo Ukrajine. Najbrž je prav zato lahko recenzentka od oboževalcev DakheBrakhe levo in desno poslušala misli o tem, kako mistično močan je bil tedanji koncert. Kot da bi vsi intuitivno vedeli, kaj se bo začelo odvijati le malo za tem in je bil koncert zato zgolj totalen vrhunec čustev.
Ne glede na to, ali si je recenzentka želela verjeti v mistifikacijo glasbenega doživetja ali ne, se je ob prvih nekaj skladbah zdajšnjega nabora prepričala, da je bilo tokrat v vsakem primeru očitno drugače. Četudi je bila po dosedanjih opisih prepričana, da je čar DakheBrakhe v njihovi pankovsko uporniški energiji, ki presega znanje glasbenih inštrumentov, se ji je celoten nastop zdel nekako sterilen. Videoprojekcije animiranih posnetkov za glasbeniki so se zdele prikupen in dobrodošel scenski dodatek. Toda med pesmimi se niso prelivale druga v drugo, ampak se je oder po koncu vsake skladbe ponovno razsvetlil in prinesel velik promocijski napis z imenom benda, ki je poslušalce vsakič znova vrgel iz doživetja.
Hitro je bilo jasno, da je bil namen turneje predvsem oglaševanje ukrajinske vojske in zbiranje denarja zanjo. Na projekcijah so se pojavili posnetki ukrajinskih vojakov, ki božajo mačke in se s tanki zmagoslavno vozijo naokoli. To se je po klicih za bis, ko so se glasbeniki vrnili na oder, prevesilo v dražbo. Za tisočaka jim je uspelo pijanemu poslušalcu iz prve vrste prodati sliko izpod rok Marka Galaneviča. Kupec je po ploskanju skočil na oder in k vzkliku »slava Ukrajini« precej nonšalantno na mikrofon dodal »Free Palestine«, na kar se bend ni odzval niti pozitivno niti negativno.
Situacija se zdi transparentna. Bendu lahko vse skupaj odpustimo, zbiranje denarja se zdi logična odločitev sicer nemočnih glasbenikov proti ruskemu agresorju. Morda je večstoevrska dražba precenjevanje pretežno študentske publike Kina Šiška, pa vseeno. Predvsem se lahko za malenkost obregnemo ob pozicijo benda, ki rahlo nacionalistično maha z ukrajinskimi zastavami, kar je skupaj s pričakovanjem visokih donacij iz publike precej podrlo verodostojnost koncerta.
Po zvočni plati koncert ni bil slab. Harmonizacije treh pevk so zvenele kot eno telo, s katerim se je moški vokal lepo prepletal. Tudi falzet je še posebej v skladbah z angleškim besedilom razgibal celoto, a se hkrati lepo prilagajal grlenemu petju. Galanevič je publiko zabaval z drumljico in nas lepo sprehajal med pesmimi. Odigrali so vse skladbe, ki njihovo publiko najbolj podžgejo. Med njimi denimo pesem Sho z-pod duba, ki je bila tudi favorit bendovega Tiny Desk koncerta na radiu NPR in jo je zasedba postavila na uvodni del koncerta v Šiški. Dvigovale so nas hitre strunske sekvence Vesne, ki je širši publiki bolje poznana zaradi njihovega koncerta na KEXP-ju. Po dražbi so DakhaBrakha koncert sklenili z najbolj znano pesmijo Baby, ki lepo prepleta vse najboljše dele benda – njihovo ritmično transnacionalnost, visok falzet in grlene harmonije.
Ne glede na opisano moramo dodati, da iz celote močno udarja bendova inštrumentalna nedovršenost. Zdi se, da bi jo lahko spregledali, če bi performans pred nami zares utelešal »ethno chaos«, s katerim zasedbo tako pogosto opisujejo, tako pa se zdi vse skupaj zastavljeno bolj rigidno in brez velikega energijskega vložka. Predvidevamo lahko, da je zasedba, utrujena od na novo zastavljenega donacijskega cilja, težko polno osredotočena na glasbo, kar pa ji na koncu dneva z mero empatije zlahka odpustimo.
Dodaj komentar
Komentiraj