Kino Šiška, 4. 7. 2016

Ljubljanski koncertni odri v zadnjem desetletju do kantavtorjev niso bili najbolj gostoljubni. Nekaj malega se je dogajalo na Metelkovi in v Rogu, Chris Eckman je postopno obdelal vsa njemu in nam dostopna prizorišča, za vsako Scout Niblett, Julio Holter in Julianno Barwick pa se je našlo lepo število folkerjev, ki so okoli Slovenije naredili bolj in manj očitne ovinke. Žanr, ki je okrog leta 2008 s Fleet Foxes, Justinom Vernonom in Kristianom Matssonom strumno zakorakal v mainstream, je zato pri nas ostal na izrazitem obrobju. Taka situacija ni najlagodnejša, saj gre za muzike, ki so v zadnjem obdobju kar pošteno vplivale na raznolik nabor drugih glasbenih izrazov ter načinov, na katere jih poslušamo in dojemamo. Posadka Kina Šiška je zato pozitivno presenetila z najavo nastopa odlikovanega seattelskega vokalista, kitarista in predvsem pesmopisca Damiena Jurada, ki pa se je z zadnjimi tremi ploščami seveda že precej oddaljil od osnovne folkovske šablone.

Pred Juradom je nastopil Daniel Vezoja. Gre za Brežičana, ki je včasih igral v zasedbi Trainstation, potem vzpostavil močno vez z Irsko, sedaj pa čaka na izid svojega samostojnega prvenca. Na domačih odrih smo ga že lahko videli, tako da njegova suverenost v modusu prizemljenega, z americano in cesto prežetega folka ni bila nikakršno presenečenje. Vezoja sicer poje v angleščini, a je njegova dikcija dovolj močna, da v kombinaciji z več kot solidnim obvladanjem fraznih tvorb sicer precej formulaičnim pesmim da pečat prepričljivosti in avtentičnosti. Njegova muzika z manjšimi dozami roots rockerskega baladerstva in alternativnega countryja ter razgibanimi menjavami med ubiranjem in brenkanjem strun spominja na zgoraj omenjenega Matssona, najvišjega človeka na zemlji. Ta tako kot Vezoja v živo rad izvaja ponarodelo popevko Paula Simona Graceland. Verzija, ki smo jo slišali včeraj, je požela kar soliden aplavz prijetno zainteresirane publike, ki je bila na videz zadovoljna tudi s celotnim nastopom, med katerim se je Vezoji pri nekaj pesmih pridružila tudi violinistka Pija Vidmar.

Damien Jurado je svojo dolgo, uspešno in raznoliko kariero zgradil na temeljih svojega talenta za pisanje pesmi. Včasih je celo govoril, da bi raje videl, ko bi njegove pesmi izvajali drugi, potem pa si je sčasoma očitno premislil in skeletalne skladbe začel zamenjevati z bolj dodelanimi, večslojnimi zvočnimi eskapadami. Prvi del Juradove diskografije je zaznamovan z otožnimi, nostalgičnimi skladbami, ki potem z vsakim albumom postajajo bolj melanholične, celo depresivne. To poglavje njegovega ustvarjanja kulminira v fenomenalnem dvojčku plošč Caught In The Trees in Saint Bartlett, na katerih pa se skozi razpoke sesutega, sivega človeka hkrati že zlivajo tudi toplejše in bolj raznolike barve, ki zaznamujejo Juradovo trenutno ustvarjanje. Pri tej transformaciji, ki se je utelesila v trilogiji plošč, katere zadnji del je bila pomladanska Visions Of Us On The Land, je Juradu opazno pomagal produktivni producent in glasbenik Richard Swift, ki pa ga predvčerajšnjim v Šiški ni bilo. Na odru sta glavnemu akterju večera družbo delala spremljevalna vokalistka in multiinstrumentaliska Heather Woods Broderick, opazna predstavnica folkovskega miljeja, ki je v preteklosti med drugim sodelovala s Sharon Van Etten, Horse Feathers in Efterklang, ter recenzentu neznan moški z dvanajststrunsko kitaro.

Za tiste, ki jim je Jurado všeč v bolj špartanski obliki, je bila majhnost zasedbe dobra novica, saj so bili aranžmaji za živi nastop rahlo okleščeni, Damien pa je nekaj pesmi pred in po bisu izvedel tudi popolnoma sam. Navkljub utrujenosti, zaradi katere je pred kratkim odpovedal del ameriške turneje, pa tudi navkljub dejstvu, da govorimo o glasbeniku, ki že tako ali tako ni velik ljubitelj obsežnega koncertiranja, je bil Jurado v zelo dobri vokalni formi, ki jo je Broderick subtilno dopolnjevala s svojim pogosto efektiranim glasom. Se je pa Damienova utrujenost začutila ob njegovi komunikaciji z zbranim občinstvom, ki je bila večinoma zreducirana na vljudnostne fraze.

Pesmi z zadnjih dveh plošč, ki so sestavljale večino scenosleda, so v živo delovale resnično dobro, še bolje kot na posnetkih. Kot rečeno, Juradova moč se skriva v najbolj osnovnih gradnikih ustvarjanja, ki do izraza pridejo, ko so popolnoma razgaljeni. To je bilo še posebej očitno ob izvedbi pesmi Sheets s plošče Caught In The Trees, ki je s svojim boleče izpovednim besedilom publiko pričakovano prevzela. Med starejšimi komadi je izstopal še Cloudy Shoes, izrazito se je obnesla tudi pesem Working Titles z albuma Maraqopa. Z najnovejših plošč sta se v spomin vtisnili izvedbi pesmi ONALASKA in Silver Timothy.

Pri takem nastopu, kjer atmosfera korenito sooblikuje celotno izkušnjo, je težko spregledati inherentno neprimernost Šiškinega spodnjega prostora za tak tip dogodka, ki pa jo je še dodatno izpostavila odločitev, da na koncertu ne bo stolov. Recenzent je Jurada pred tem v živo videl dvakrat, med drugim tudi v zagrebški Močvari, ki ni ravno presežna lokacija za dogodke, pa je vseeno pomagala pričarati neprimerno boljše razpoloženje kot Komuna. Če tako lahko Kinu Šiška po eni strani čestitamo ob za zdaj več kot solidnem letošnjem koncertnem programu, se po drugi strani lahko vprašamo, koliko časa bomo naše najljubše glasbenike še morali spremljati v tej kletni sejni sobi.