KUD France Prešeren, 20. 5. 2013

Bradati mož izza Sally Jessy Raphael naočnikov in najvidnejši predstavnik vse odmevnejšega baltimorskega klubskega dogajanja, ki je uspel razdružene umetniške sile na novo organizirati in povezati znotraj recimo temu anarhističnega glasbeno umetniškega kolektiva Wham City, kolektiva brez vodij in pravil in kolektiva, kjer je dovoljeno vse, se je v Ljubljani tokrat oglasil drugič. Klub K4 je zamenjal KUD Franceta Prešerna, solistično točko pa celostna kolektivna izkušnja, ki je poleg Dana Deacona štela še dva spremljajoča tolkalca ter klaviaturista in producenta Chesterja Gwazdo. 

Mož, ki je dolga leta pridno dokumentiral zvočne dosežke svojih baltimorskih stanovskih kolegov, je nazadnje stopil tudi na solistično pot in malo pred deseto uro razmaknil zastor ter nas z otvoritvenim nastopom predčasno povabil v svoj radoživi glasbeni svet. Njegov pristop k ustvarjanju se od Danovega bistveno ne razlikuje, tu so vzorci sintetizatorjev zvoka, ki jih je v živo produciral s pomočjo glasbenih matric, debele basovske linije,  ritmični kaos in enostavne vokalne linije, toda skladbe same so precej bolj tradicionalne in popovsko, že kar nekoliko veseljaško orientirane. Chester v enostavnih strukturah vseskozi išče priložnosti za njihovo harmonizacijo, naj si bo to s pomočjo ubranega večglasnega petja ali potem amalgama zvočnih prebliskov, ki radi uhajajo na površje. V dotičnem oziru je njegovo glasbo povsem enostavno približati tako starim kalifornijskim veljakom The Beach Boys kot tudi iskrivim, že kar punkovskim, drugič spet eksperimentalnim prebliskom modernejše popularne glasbene zapuščine. Ob spremljavi tolkalca nas je suvereno vodil skozi zvočne zapise lanskoletnega studijskega izdelka Shroud ter nas ob koncu sproščenega polurnega muziciranja povabil na njegov vnovični ljubljanski nastop z zasedbo Outer Spaces, katerih koncert se ima že čez slab mesec primeriti v Menzi pri koritu.

Do nastopa Dana Deacona se je KUD-ov koncertni prostor že prijetno nagnetel ter v evforičnem pričakovanju prvih sintetizatorskih izbruhov doživel … vice o Garfieldu. Dan je v slogu pripovedovalca zgodb občinstvo ogreval z različnimi dovtipi, pri čemer se ni pozabil obregniti niti ob Shellac, ki so na isti večer nastopili v Kinu Šiška, ter se pri tem vidno zabaval. A se pri tem ni ustavil. Celotni nastop je daleč od aktualnih kanibalskih družbenih vrednot podredil participaciji in emancipaciji ter ga usmeril v konstantno interakcijo z občinstvom, ki se je morala preizkusiti v plesnem dvoboju, simultanem plesu po nareku kapitana ekipe ter grajenju tunela, ki je obkrožil KUD-ovo stavbo. »Edini, ki bomo ostali v prostoru, smo band ter ljudje, ki jih preprosto ne briga,« je izdavil Dan ter ob glasni spremljavi občinstvo nemudoma napodil iz dvorane. V svojem glasbenem repertoarju, ki je, za razliko od nastopa v K4 izpred nekaj let, z dodatnimi glasbeniki pridobil na energičnosti ter organskosti plesnih vzorcev, kot tudi poudarjenem melodičnem elementu, se je ob spremljavi najrazličnejših svetlobnih efektov sprehodil skozi drobce celotne glasbene zapuščine. Tako smo jezdili od himn Crystal Cat ter Wham City s plošče Spiderman Of The Rings pa vse do True Thrush z aktualne plošče America, za katero je Deacon pripravil tudi mobilno aplikacijo ter občinstvu omogočil, da s svojimi pametnimi mobilnimi napravami uprizori svojevrstni light show. Vrhunec je nastop nedvomno dosegel v zaključnem delu, ko je četverica na odru ob sinhronih ritmičnih udarcih izrisovala zvočne bravure skladbe več dejanj, naslovljene USA. V dinamični igri, ob kateri so povsem izničili vlogo programsko generiranih zvočil, so se prepuščali  vokodiziranim vokalom, lovljenju odmevov, hipnotičnim udarcem in  poudarjanju melodičnih partitur ter v zaključnem izbruhu občinstvo v plesni ekstazi napotili proti izhodu dvorane. »Upam, da se vidimo že drugo leto,« je še izjavil Dan in tako upamo tudi mi.