K4, 25. 10. 2012

Koncert dveh sint pop dvojcev, ki sta ga v četrtek zvečer pripravila Buba in K4, je lepo zapolnil bolj vročično obarvana vikendaška gostovanja mojstrov plesne glasbe v štirki. To seveda brezpogojno ne pomeni, da zasedbi New Wave Syria in Death Rattle ne gojita simpatij do muzik s plesnim predznakom. Toda nastopa obeh sta v svoji pojavnosti bolj kot plesnim veselicam, podobna klasičnim rock ali pop koncertom. Obe zasedbi se raje kot s plesnimi mantrami, ukvarjata s pisanjem pop komadov. Delita si enako kadrovsko izhodišče; ženski vokal, sintetizatorje, ritem mašine, sampler. In nenazadnje, obe zasedbi se izvrstno znajdeta v sintetičnem popu, ki pa se ga lotevata vsaka drugače.

New Wave Syria sta v primerjavi s svojima britanskima kolegoma, precej bolj uglašena z zvočno podobo aktualnih sredinskih trendov. Malo hrupna, malo zazankana, malo dronasta, veliko melodična, ušesom prijazna in v svoji melanholični senzibilnosti, vselej zapeljiva. Četrtkovega koncerta sta se Rok in Urša lotila v preverjeni maniri, v svojem repertoarju pa sta menda odigrala tudi skladbe z njunega novega, že dolgo napovedovanega albuma. »Menda« zato, ker je recenzent po nerodnosti ujel šele drugi del njunega nastopa, v tem pa se je znašla le ena – predvidoma nova – skladba, ki pa izrazno, verjetno tudi zavoljo njune koncertne pojavnosti, ni odstopala od znanih skladb.

Na drugi strani je londonski dvojec Death Rattle bolj nišno trendovski. Morda je v kontekstu izraza, s katerim sledi »revivalu« temačnega sint popa iz osemdesetih, celo bolj trendovski kot New Wave Syria, je pa hkrati res, da se je vročica, ki jo je pred kakšnimi petimi leti zakuhal dvojec The Knife, morda že celo nekoliko ohladila. A nič zato. Očitno je bilo kratko obdobje tiste največje popularnosti švedskega dvojca dovolj, da se sedaj že pojavljajo bendi, ki tako kot Death Rattle, med svojimi vplivi navajajo prav pevko zasedbe The Knife. Helen in Chris Hamilton, dvojec za imenom Death Rattle, zaenkrat še ni bil deležen večje pozornosti, verjetno tudi zato, ker je njuna prva mala plošča luč dneva ugledala šele v začetku oktobra. So pa njuno glasbo menda že opazile britanske radijske postaje in nekateri glasbeni poznavalci, ki dvojcu napovedujejo svetlo prihodnost.

No, če video spoti in studijski posnetki Death Rattle postavljajo v sozvočje z aktualnimi sint pop trendi, pa njegov koncertni nastop ne pušča dvomov o dvojčevi navezanosti na temačen, gotski sint pop in dark wave iz osemdesetih let minulega stoletja. Pašeta nekam tja v sredino pionirjev, ki so ji poveljevali Gary Numan, Human League, ali pa Depeche Mode v času plošče '101' in prej. Skladbe v primerjavi s studijskimi posnetki postanejo bolj surove, bazične, pa čeprav se v koncertnem kontekstu močno opirajo na matrice. Bolj prvinski, surov in vsaj na posluh robat podton, jim s sprotnim, bolj intenzivnim odigravanjem melodičnih linij in tolkalskimi vložki narekuje Chris, medtem ko se Helen ukvarja predvsem s svojim glasom in harmoniziranjem.

Dodelane skladbe in dobra izvedba, tako glasbena kot skozi prizmo odrske pojavnosti, v kateri ne manjka teatralne morbidnosti sintpoperjev iz osemdesetih, sta bila dovoljšen razlog, da smo bili s koncertom lahko zadovoljni. Morda je Death Rattle v svojem spogledovanju s preteklostjo sicer res preveč nostalgičen, toda tak očitno hoče biti. Njuna koncertna podoba je v vsakem zvoku in gibu preveč premišljena, da bi šlo zgolj za naključno podobnost.