MC Postojna, 25. 2. 2017

Medtem ko je večina slovenskih placov, ki pogosto gostujejo tudi ekstremnejše zveneče zasedbe, soboto, 25. februarja rezervirala za pustovanja, so le redki večer izkoristili za drugačen dogodek. Gre za MC Vrtojba, Trainstation Subart v Kranju in MC Postojna. S tem, da je le zadnji od omenjenih dejansko prvenstveno gostil metal dogajanje. A ta recenzija ni namenjena analizi vsebinske ponudbe slovenskih klubov – namen navajanja teh dejstev domačega klubovja je šel bolj v smer, da smo imeli izhod, ako že nismo hoteli večera preživeti ob prežvečenih 80s hitih in opazovanju mask.

MC Postojna ni daleč od Ljubljane. A mladinski center ni bil končna destinacija le za živelj iz Ljubljane. Tja so se namreč usmerile karavane vozil iz Trsta, Zagreba, Nove Gorice in tako naprej, razlog pa je bil deathmetalski večer, katerega glavni atribut je bil nastop grških death metalcev Dead Congregation, ob njih pa so oder ogrevali beloruski Relics Of Humanity ter postojnski Morbid Creation. Klub se je prijetno napolnil tako z mladimi dušami kot starimi prdci. Ozračje je bilo dobro, folk nasmejan, našlo se je celo nekaj mask, ki pa so svoj čar izgubile ob slabo "zripanem'' MP3-albumu nekih obskurnih ekstremnežev, katerih ''glasba'' za šankom je ustvarjala super soundtrack za ekstremni večer. A glasba izza šanka nima za burek proti live bendom, še posebej, kadar je eden izmed teh Morbid Creation.

Kvartet Morbid Creation je stara garda postojnskih in okoliških metalcev visoko čislala že od samega začetka in to z dobrim razlogom. Kvartet je namreč kljub rosnim letom podkovan v death metalu, ''fuck-you!-attitudu'' in ponuja bolj pristen in suveren nastop kot marsikateri bend, ki trenutno rohni na domači sceni. Z enim samim demotom in z lepim številom odigranih koncertov mladeniči in mladenka rušijo vse pred seboj, zato je bilo toliko bolj fino - že v času njihovega nastopa - videti skorajda poln mladinski klub. Kdorkoli je vstopil v dvorano, je tam tudi ostal. Ples mrtvih so Morbid Creation namreč uvedli s svojim primitivnim in rohnečim death metalom, ki spominja predvsem na prvo plato švedskih Grave ter kultno prvo plato ameriških Baphomet. Zvok ni bil najjači, zdelo se je, da je bas kitara zvočno zgolj okras v ozadju, a bend se ni dal motiti. Dejansko je primitivnejši zvok bendu vdahnil še večji čar. Kdorkoli bi zadevo posnel na telefon, bi bil po ''up-loadu'' na YouTube zlahka prepričliv v trditvi, da gre za nek obskurni death metal bend iz poznih 80-ih. Velika odlika zasedbe je smisel za humor, občutek za samoironijo in dejstvo, da so naredili prejebeno dober cover finskih Archgoat, ki jim je bil pisan na kožo. Super je tudi to, da komunikacijo med komadi prevzema golobradi kitarist Anej, medtem ko monolitni hrust na vokalu, Nik, v tem času žveči kos pice in pije pivo, nato pa preprosto grmi naprej. Za-kon! Naslednjič jih lahko ujamete že ta petek v klubu Inde, kjer se bodo proti oblasti borili skupaj z Vigilance in drugimi.

Za njimi so hladen tuš povzročili beloruski slamming death metalci, Relics Of Humanity, ki na dotični evropski turneji predstavljajo še vedno aktualen, pa čeprav leta 2014 izdan drugi album s preveč kompleksno zvenečim imenom. Pač, poguglajte založbo Amputated Vein Records in poiščite bend. Zasedba iz Minska, ki je aktivna že od leta 2007, je imela skorajda identičen zvok otvoritvenim Morbid Creation, le da jim to ni šlo v prid tako kot Postojnčanom. Relics Of Humanity namreč potrebujejo čistejši zvok, s katerim njihova rušilnost šele res pride do izraza. Tukaj so predvsem grmeli, a rezultat je bil veliko hrupa za nič. Zvok je namreč kazil in hkrati poudarjal sledeče: prežvečene riffe, ki jih v pesmi bolje sestavijo kultni Infernal Dominion, Broken Hope ali Internal Bleeding, in ki so zveneli prav tenko piskajoče; neizviren bas, ki je prdel, ter zelo razgiban boben, ki pa je moč izgubljal predvsem v hitrejših delih, saj se ga je takrat komajda slišalo. Izstopala je le ena zares svetla točka – vokal, katerega grmenje je bilo živalsko in ''brutal-as-fuck'', a kaj, ko ima vokalist karizmo namizne luči v stari pisarni. Morda bi bili Belorusi veliko bolj učinkoviti v drugem zvočnem okolju in ob boku drugih, modernejše zvenečih death metal ali deathcore bendov – tukaj so pač potegnili ta kratko.

Koncert so nazaj na nivo in še višje dvignili grški Dead Congregation, ki prihajajo iz Aten, so aktivni že od leta 2004 in so izdali nekaj EP-jev, en split album ter dva odlična death metal izdelka, Graves Of The Archangels ter še zdaj sveži, pa čeprav par let stari, Promulgation Of The Fall. Kvartet blasfemijo širi predvsem v stilu ameriških Incantation ter Drawned And Quartered, z dotikom finske umazane mračnosti tipa Adramelech. Njihove plate so mračne, morbidne, a hkrati precej jasno zveneče in temu primerno režejo v dno duše. So, preprosto, death metal, kot se šika. In to so tudi predstavili sobotni publiki v najboljši možni luči.

Dead Congregation so žgali dobro uro, s tem, da bi bil čar njihovega nastopa še popolnejši, če ne bi odigrali bisa, ki je nekako po nepotrebnem zavlekel nastop in tudi uničil efekt, ki ga je imel konec prvega dela koncerta z zvoki cerkvenih zvonov in govorom pravoslavnega popa. A tudi bis ni bil slab. Pojdimo pa le po vrsti – komunikacija kitarista/vokalista, ki se predstavlja zgolj z inicialkami A. V., je bila minimalna, a kaj več bi bilo brez veze. Tistih par besed je bilo enostavnih, napovedi tipične in predvidljive, zato je bilo bolje, da je govorila glasba. To so omenjeni A. V., drugi kitarist T. K., basist G. S. ter bobnar V. V. predstavili v najboljši luči. Morda se takšna oblika death metala – ironično, govorimo o klasičnem blasfemičnem death metalu predvsem ameriške šole – komu zdi primitivna in nezanimiva, a ne predstavljam si boljšega medija za izražanje sovraštva nad križem in vsem, kar krščanstvo predstavlja. Glasbena podlaga je bila izvedena, poustvarjena in predstavljena v najboljši možni zvočni podobi - preprosto odlično – posebna čast toncu! Kitare so pljuvale riffe, bas je močno podložil verbalno in melodično blasfemijo, medtem ko je boben brez izjeme natančno in zanimivo poudarjal dinamiko ter moč pesmi. Sčasoma so si bile pesmi resda že podobne med seboj, a tista ura je minila kot bi mignil. Mogoče je le kak res počasen uvodni del komada stvar malce … no, upočasnil, a potem so posamezni komadi dobesedno samo ''žgali'' stvar do neba in naprej. Vrhunsko!

Kljub obsežni in bogati ponudbi številnih domačih klubov postojnski MC še naprej predstavlja eno boljših destinacij, kamor se lahko odpravite na odlične dogodke tako domačih kot tujih ponudnikov.