Gala hala, 11. 4. 2014

Afriška duša, ujeta v telo francoskega hipsterja; to je Débruit. Genialna kombinacija prvobitnih afriških ritmov s pisano paleto raznorazne über-hip šare. Univerzalni groovi, ki so jih afriški šamani tihotapili čez meje onostranstva, komplementarno pofukani z vintage tolkali, sinti in sampli drugogodbaških muzik. Débruit je novodobna zavest “hiper-polinkanaga” sveta, ki se skozi glasbo teleportira in transformira pod taktirko poliritmičnega tekočega traku. A ta zavest ni simptomatično razpršena in izgubljena, ampak osupljivo hitra, odločna in prilagodljiva. Serijski procesor, ki si ne zna oddahniti in ležerno uživati, saj, prav nasprotno, zadovoljstvo črpa iz sto in enega opravka. Te opravke pa prav vse po vrsti uspešno opravi, saj so del univerzalnega groova, ukradenega direkt izpod vzglavnika gospe Kozmos. Zato nima časa obžalovati in dvomiti o preteklosti. In medtem ko se drugi DJ-i in producenti praskajo po glavi, Débruit že pleše na Eifflovem stolpu sredi Sahare in pije antilopino mleko brez glutena. Res je neverjeten!

Débruit še zdaleč ni samplerski Gandalf, še manj pa sint čarovnik, kot se to zmotno propagira na spletu. Njegove tehnike semplanja in sintetiziranja so za nekega profesionalca precej osnovne, kar pa seveda ne pomeni, da niso optimalno izkoriščene v njegovem glasbenem kontekstu. Kot smo povedali že v uvodu, je njegova izjemnost v prvi vrsti psihološka, v drugi vrsti pa glasbena v konvencionalnem smislu. S tem mislimo predvsem na Débruitov swing, ki je nenormalno glasben in ga groova v ekstreme. S tem mislimo na obvladovanje poliritmov in izbor ustreznih zvokov. In ta izpiljen občutek za ritmično glasbo v kombinaciji z njegovo v offsidu pozicionirano odločnostjo je bil prisoten in jasno izražen tudi včeraj. Zato je Gala hala pokala po šivih in zato so mnogi, ki so v začetku vihali nosove, na koncu plesali kot podivjani biki. 

Débruit je v začetku še malo jajcal, saj je zgodbo večera nadaljeval tam, kjer jo je zaključil njegov predhodnik. Ker pa Francoz očitno jasno loči med beati, ki so ustrezni za domačo rabo, in beati, ki so primerni za plesišče, je zgodbo prav hitro speljal v plesne vode. S plesnim tu seveda ne mislimo na zabetonirane “umpa-lumpa” recepte, saj je bila njegova glasba izredno kompleksna. Rit, joške in čeljust – vse to je lahko migalo v svojem ritmu, kar je rezultiralo v tistih že skoraj pozabljenih nasmeških na plesalcih, ki se jih spomnim le z najhujših partijev. Débruit je tako za petkov nastop odrezal tisti kos svoje glasbene produkcije, ki ga pere in melje v stilu EP-ja Spatio Temporel. Slišali smo vse od “bantu techna” do “jihad brejkov”, ki so se spogledovali s praksami, značilnimi za območje od zahodne Afrike pa vse do Bližnjega vzhoda. S kompleksnostjo in hitrimi, a ne prehitrimi premenami je produktivno prevpraševal okvire plesne klubske glasbe, kar je nekaj, kar se trudijo mnogi, a po mojih merilih žal neuspešno. Komade in preskoke znotraj komadov je vedno lansiral v pravem trenutku in na ta način gradil zgodbo, katere poslušljivost in plesnost bi lahko primerjali z gledljivostjo HBO-jevih serij. Šlo je torej za tiste vrste zgodbo in tiste vrste formo, ki plesalca neprestano držita v šahu in iz njega delata odvisneža. Raje bi se polulal v hlače, kot da bi zapustil plesišče.

Vesoljska ladja Débruit je tako pristala v Gali hali, naredila totalni “raztur”, nato pa odšla. S surovim zvokom in dinamiko, ki je dovoljevala zabeljene punche, je kot dobrodošla alternativa novodobni produkciji prav balzamično delovala vsaj na moje sluhovode. Prav tako pa je Débruitov zvok super funkcioniral v Gala hali. Če za konec v stilu legendarnega DJ Kokija povemo še to, da je bilo “več bejb k tipov”, ki ga v povprečju neprimerno bolje muvajo kot tipi, potem je jasno, da je bil žur prav na vseh nivojih nenadjebljiv.