* naslovna podoba: Gina Southgate

Klub Gromka, Ljubljana, 21. 10. 2017

Medtem ko nam vstop v novo sezono že nekaj časa kaže svoj neusmiljeni turoben obraz, se tudi defonični večeri neusmiljeno vrstijo v gosti niz, ki mu je verjetno kar težko slediti. A prav nič turobnega ni bilo zaslediti preteklo soboto, čeprav sta pozna ura in eminence med nastopajočimi izvajalko in izvajalci napovedovala kar zahteven večer. Vendar zahtevnost je tu le izmuzljiva reč. Shippova igra ni vedno tako manično repetitivna, kot je to obljubljal napovednik, a pričujoči trio, s katerim je Gromkina serijalka obudila nekaj spominov, s svojo odpičenostjo uhaja problematični oznaki cerebralnega. Na drugi strani je solistični klavirski recital lahko še večji izvajalski napor, a se naprezanje izpod prstov Kaje Draksler obenem sliši tudi precej prijazno in mehko.

Kaja je oder zasedla za prvo polovico večera in zarezala v tišino s počasnimi udarci. Iz napovedi sicer ni bilo popolnoma jasno, kaj lahko pričakujemo od solističnega klavirskega recitala, dobili pa smo nekakšen pregled Kajinega dela. To sicer sledi lastnemu jeziku, hkrati pa se je Draksler tudi sprehodila po različnih, bolj ali manj določenih komponiranih kosih. Ti so bili izvlečeni iz zelo raznolikega repertoarja, ki izraža stanje mlade, a izredno dejavne pianistke, povzema denimo iz najnovejšega dela s svojim oktetom, nedavno tudi diskografsko obeleženega dua z Eve Risser ali starejšega solo materiala. Njena igra v tem deluje natančno, posegi v notranjost klavirja poudarijo ritmičen zven, ki v prostorsko polni igri seveda sledi tudi drugim parametrom. Sicer pa je solo na koncertnem klavirju v klubskem okolju Gromke omogočil zelo intimen in sproščen špil ter s tem močno prvo polovico razgibanega sobotnega koncertnega večera.

Pianizmi Matthewa Shippa so precej drugačni od Kajinega pozornega vpeljevanja klavirske metode v svoj material. Poleg že omenjenih maničnih repeticij, kot se jih je napovedovalo v vabilu na koncert, smo Shippa vajeni kot precej ekspresionističnega igralca nalomljenih akordov, sicer zelo vpetega v skupinsko igro, ki pa je v tem primeru ni tudi vodil. Trio je poleg pianista vključeval še doktorja znanosti in saksofonista Johna Butcherja, pionirja s koncertnih programov Defonije, človeka čistega zvena in vratolomne igre, ter Thomasa Lehna, ki se je precej nesramno vtikal v igro ostalih dveh. Seveda v ironičnem smislu, saj je ravno slednji s svojo analogno elektronsko mašinerijo poskrbel za marsikateri poudarek znotraj skupinske igre, ki je tekom koncerta prevzela mnogo podob.

Trio je po svoje nenavaden, vsak od njegovih članov ima namreč precej razdelano zgodovino v svojem specifičnem kotičku razvejane pokrajine improviziranih muzik. Obenem pa Njihov tri leta star posnetek štrli iz vsakega od teh kotičkov. Koncert je nihal od previdnih solo ali duo izmenjav, izrazitih intervencij v igro med glasbeniki, izredno bučnih in odločnih udarcev, ob katerih smo pozabili, da gre za trio brez bobnarja, do segmentov usklajenega kolektivnega igranja. Brez enotne dramaturgije skozi serijo vrhuncev treh mojstrov je šlo za koncert, ki ga je pravzaprav težko povzeti z enim lokom. Morda drži ugotovitev Natea Wooleya (iz besedila priloženega njihovi izdaji), po kateri je Lehn triov ključni člen, kar smo lahko opazovali s tistim nenavadnim pačenjem zvenov ostalih dveh, ki je celoto lahko precej zapacalo ter ji dalo nekaj zlobnih simulacij ritma v zelo nenavadnih odtenkih. Nenavadno je bilo njegovo vstopanje v kombinaciji s sicer ritmično igro Matthewa Shippa, ki celoti vsekakor dodalo značilno globino, komu drugemu pa je bila verjetno bistvena predvsem Butcherjeva kontemplativna prisotnost, v kateri je brez svobodnjaških izbruhov zelo jasno sledil dogajanju. Trio je verjetno še najmočneje navdušil ravno s svojo zmožnostjo prehajanja iz različnih variacij skupinske igre, oziroma njenih notranjih delnih zmožnosti v zelo razgibane zvočne domislice.