Klub Gromka, 9. 9. 2013

Defonija: LOLITA, ERIC BOROS in FATHER MURPHY ob začetku 20. obletnice Metelkove

Prav primerna zasedba za obeleževanje obletnice Metelkove se je včeraj zvrstila na odru Gromke kot del cikla Defonija. Na eni strani morda primerna zato, ker je serijalka včeraj gostila same stare klubske znance, ki jih lahko pomnimo iz različnih metelkovskih preteklih epizod, kar je tudi neizbežna priložnost za premerjanje časa, saj 'stari znanci' živijo in ustvarjajo drugače kot ob svojih prvih obiskih. Primerno pa je bilo včerajšnje zasedanje klubskega odra tudi zaradi nenavadnosti pravzaprav skoraj vseh treh včeraj nastopajočih. Težko bi rekli, da sta pokazali katerakoli dve izmed treh nastopajočih zasedb v svojem nastopu karkoli skupnega. A obenem so se vsi trije najbolje poslušali sede, tiho, kmalu tudi z rahlo ležernostjo. Skratka, na tak ali drugačen način izjemno intimen in nič kaj nostalgičen večer.

Lolito zaznamuje svojevrstna kombinacija spremenljivosti in stalnosti že skozi vse njihovo dolgoletno sodelovanje. V zadnji izvedbi, s katero pa se občasno na odru pojavljajo že vsaj od lanskega nastopa, posnetega na istem kraju, je bistvena razširitev v pevki Neži Trobec – če sodimo po njeni odrski prezenci. Včeraj se jim je pridružil še Matjaž Sekne na violini, zanimiv pa je bil vskok bobnarja Father Murphy, ki se je v počasi valeče se baladne komade očitno vključil brez problemov. Počasni in baladni komadi zadnje Lolite so večinoma slišati kot razširitev prostora za posamezne intervencije, saj je prej kot za nežnosti in liričnost med počasnim ritmom in basovsko skico ogromno prostora za solo vpade ali iskanja posameznih kombiniranj. Nad tem pa večino časa lebdi zelo opazno petje Neže Trobec. Na žalost, pravi tole pišoči in dolgoletni fen, saj mu v čisto subjektivni oceni njena individualnost zastira kolektivne možnosti igre. Subjektivni opazki lahko dodamo le že splošno, da je Lolita sedaj pevkin projekt – pri čemer ji nerodnosti ni mogoče očitati. Stvar okusa, sodba odložena.

Precej samozavestno je v kantavtorsko intimo zajadral Eric Boros. Tukajšnjemu občinstvu poznan po angažirano-pankerski zasedbi NNY in simpatični družinski miniaturi Vialka, spotoma pa še po številnih nojz performansih v istem klubu in okoli njega, je tokrat v roke prijel kitaro in se zagledal … vase? Zvočno je kantavtor Eric manj običajen z občasnimi sprotnimi nasnemavanji in zančenjem, kar mu omogoča tudi bolj razposajene in pogumne pevske ekspedicije, baritonska kitara pa zvoku doda še prijetno poudarjeno basovsko podlago. V besedilih pa prej kot kake podrobnosti Ericovih življenjskih prigod ali lepodušniški pogled na svet okoli sebe odmevajo povsem osebne domislice, zagate in intervencije, ki jim nekateri nismo znali pripisati čustvenega predznaka oziroma ga niso potrebovale. Sam nastop pa je toliko tudi nihal med preprostostjo intime in posredovanostjo odrske prezence, kar je na trenutke delovalo malce negotovo in neprepričljivo, spet drugič kot povsem prisoten, skromen in intimen nagovor.

Iz spet drugih razlogov so svojo pozornost nazadnje terjali še tretji odrski znanci, Father Murphy, ki bi jih na prvo žogo enostavno označili kar kot: filmska glasba. Resda je sicer bend glasbi primerno pozornost s svoje podobe usmerjal s poltemo in črno-belimi projekcijami, kar je bil očiten filmofilski poudarek. Vendar je glasba pletla svojo zgodbo in dopuščala poljubno domišljijsko dopolnilo. Father Murphy vseskozi naznanjajo kitarski zvočni udar, ki pa ima bolj vlogo nekakšnega poziva: prisluhnite, saj se izbruhu predajo le poredkoma. Če že, ta dobi odmerjeno mesto nekje med skrajno počasnim in dramatičnim udarcev bobnov, previdnega in diskretnega kitarskega šuma ter redkim petjem. Večinoma pa sredi neznanske počasnosti Father Murphy vzdržujejo napetost predvsem z nečistimi, distorziranimi zvoki, preglasnimi in prezamazanimi, da bi jih lahko prepustili ozadnji funkciji za takšne ali drugačne podobe. Z vzbujanjem stalnega pričakovanja in teatralnega grajenja napetosti so Father Murphy podali izredno močan in nabit nastop ter pomagali koncertni del večera skleniti z občutkom nečesa veličastnega.