Gala hala, 13. 11. 2013

Noč se je že globoko prevesila čez polnoč, zadovoljna, glasna in razigrana publika pa je glasno klicala glasbenike nazaj na oder. »Defunkt, Defunkt,« so vpili nasmejani obrazi in pričakovali še dodaten bis, kljub dolgemu in energičnemu nastopu newyorških legend fankovskega podzemlja. Da bo druščina ponovno prišla na oder, je bilo jasno kot beli dan, saj smo pred tem uživali ob glasbi, ki je z dimom prepojeno Galo halo razgibavala že skoraj poltretjo uro. Ta žurka, glasbeni razvrat, soulovska barvitost, kitarsko rockanje in basovsko debeličenje lahko torej trajajo tudi celo noč. In res, zasedba šestih glasbenikov je ponovno zasedla svoje položaje, odigrala še zadnji poslovilni komad in večer se je zdel super in popoln.

Že takoj po začetku nastopa Defunkt, ki jih vse od njihovega zagona v poznih sedemdesetih letih vodi pozavnist in vokalist Joseph Bowie, je postalo jasno, da se bend ne bo šlepal na stari slavi. Glasen, izoblikovan in gibljiv zvok je bilo slišati že po prvih taktih, medtem ko se je frontman z energičnim plesom pripravljal na dolg nastop. Pri tem ni bilo čutiti nobene poze ali nastopaštva, kot se včasih zgodi skupinam, ki že desetletja hodijo po odrskih deskah. Nasprotno temu so Defunkt delovali pristno, brez kančka nastopaštva. To se je pokazalo tudi ob izjavi Josepha Bowieja, da se tukaj pri nas počuti odlično, saj da je Ljubljana njegovo najljubše mesto na vsem svetu, ob tem pa ne skriva dejstva, da se samo zafrkava. Torej namesto oguljenih fraz in osladnosti do publike so Defunkt ohranjali humor in pristen stik s publiko.

A na prvem mestu je bila glasba, ki spaja tako funkovsko gibljivost, jazzovsko improvizacijo ter rokerske prvine. Bend je bil uigran, z odprtimi in dobro povezanimi komunikacijskimi kanali. Glasba je vseskozi slonela na medsebojnem dialogu med glasbeniki, za katere se je zdelo, kot da komunicirajo na intuitivni ravni. A vezni člen je bil vseskozi Joseph Bowie, ki jih je usmerjal in vodil, sedaj kitarista, spet drugič je utišal celotno zasedbo, tako da je v ospredje prišla basistka Kim Clarke. Zvok Defunkt je bil hkrati čvrst in zlepljen v neločljivo celoto, obenem pa je vseboval drobce in karakteristike vsakega posameznega glasbenika. Tako smo slišali preplet glasbenih navdihov, ki so se spuščali in dvigovali in vseskozi ustvarjali čvrsto povezano dinamiko. Na koncertu smo slišali nekaj umirjenih pesmi, med drugim Strangling Me With Your Love, v kateri je bil vokal Josepha Bowieja čuteče soulovsko obarvan. A sredin koncert je bil predvsem v razigranih in energičnih barvah, katerih takti so silili občinstvo k plesu, tako kot komad Make Them Dance. Eden izmed neštetih pristnih momentov se je zgodil pri pesmi Ooh Baby, kjer je publika nadaljevala s petjem, medtem ko naj bi se pesem že končevala. Ta trenutek so Defunkt takoj izkoristili in ob vodenju Jospeha Bowieja pesem nadgradili v podaljšano gruvačino. 

Defunkt so se na sredinem koncertu pokazali kot dobro uigrana in podmazana zasedba, ki s pristnim stikom s publiko ustvarja žurersko vzdušje. V dve uri in pol dolgem nastopu so na prvo mesto postavljali kvaliteto glasbe in medsebojno preigravanje. V kompaktno strnjenem zvoku so nizali raznolike nianse in puščali prostor za trenutne glasbene navdihe. Jazz se je spremenil v razigrano funkovsko plesnost in z njimi je zažurala celotna publika Gale hale.