TrainStation SubArt, Kranj, 13. 1. 2017

Ljubljana in okolica, pravzaprav Slovenija ima dolgo emocionalno vezo s funk punk jazz godbo zasedbe Defunkt, ki jo je konec sedemdesetih ustanovil pozavnist Joseph Bowie. Ljubezensko iskrico med tem domačim občinstvom, ki nikoli nima dosti dobrega in ostrega funka, je v marsičem zanetil prav Radio Študent. Tajna naveza je bila nedavno ovekovečena na koncertnem albumu Live at Channel Zero, ki so ga Defunkt zapekli pred dvema letoma, in s tem potrdili urbano legendo, ki je o koncertu hitro zaokrožila po mestu. Na tokratni evropski turneji, na kateri promovirajo prav album z ljubljanskim koncertom, so se ustavili v Kranju v TrainStation SubArtu, ki ga vodi agilni Darči, ki na tej evropski turneji opravlja delo roadieja oziroma tour managerja Defunkt.

Joseph Joe Bowie, vodja in edini stalni član Defunkt, se je kot profesionalni glasbenik začel kaliti v domačem St. Louisu v zasedbi Black Artists Group njegovega starejšega brata Lesterja Bowieja, nato pa je kot najstnik nastopal z bluesovskima glasbenikoma Albertom Kingom in Little Miltonom. Svoj avant jazzovski naboj je odkril kot član Human Arts Ensemble in v nekaterih drugih zasedbah, nakar pa se je preselil v New York, v katerem je ravno konec sedemdesetih vrelo od novih glasbenih praks. Igral je z Jamesom Chanceom v The Controtions, nato pa je leta 1978 ustanovil Defunkt, ki se je v zlate knjige drugačne godbe vpisal z albumoma Defunkt in Thermonuclear Sweat. Od takrat se je zasedba neštetokrat spremenila, a Joseph je ostal zvest svojemu prepoznavnemu visoko energičnemu slogu, ki ima v DNK-ju jazz in funk, in ki ju v še druge forme potiska pristno punkovski naboj.

Glasba je delikatna reč, živa izvedba pa sploh. Spremeniš delček in spremeni se celota, sploh če ne gre za orkester, pač pa bend rock ali jazz forme. Zasedba, s katero se je Joseph predstavil v petek v TrainStation SubArtu v Kranju, ni ista kot zasedba, ki je pred dvema letoma nastopila v Channnel Zero. V zasedbo se je sicer vrnil izvirni kitarist Kelvyn Bell, druga pomembnejša sprememba pa je, da je sedaj za bobni Garry Sullivan Gman. Poleg njiju in Jospeha Bowieja sta tu še dolgoletna basistka Kim Clarke in prav tako dolgoletni sodelavec, trobentač John Mulkerin, ki bi ga James Brown zaradi držanja rok v žepih oglobil do konca leta.

Sprememba bobnarja je bistvena pri funk bendu, saj je boben ob basu tu drugi najpomembnejši inštrument, pri Defunkt pa še toliko bolj, saj pri njih ravno boben narekuje ritem, medtem ko bas svoje linije polaga na ritmično osnovo, ki jo narekuje. Garry Sullivan Gman je sicer izjemno energičen bobnar, ampak njegovo zaledje je v brutalnem hardcoru in metalu pri Cro-Mags, pri katerih je igral v začetku dvatisočih, ter pri rocku, punku in popu Johnnyja Thundersa in Cyndi Lauper. Besen bobnar spremeni kemijo benda, sploh pa formulo Defunkt funka, ki mu sicer paše naboj ostrine, a do določene mere.

V petek zvečer so Defunkt seveda rokali dolgo, strastno in vroče, dobri dve uri in pol ali več, kar so temeljne obljube njihovega živega nastopa, in ponudili so veliko trnkov in trikov, ob katerih se glasbeni sladokusci lahko navdušujejo in naslajajo – razrezani pihalni riffi, kitarska potovanja po veselju v slogu Jimija Hendrixa, žgečkljive vibracije slap basa in veliko skupinske glasbene norije.

Funk prihaja v mnogih izvedbenih oblikah, lahko je preprosto samo funk, lahko je funkiranje, lahko je funkič, lahko je funkijada. To, kar so Joseph Bowie in Defunkt odigrali v petek, je bila funkačina. Ostra in trda.