Klub Cankarjevega doma, 31. 5. 2014

Sobotna drugogodbena (recimo ji) koncertna matineja skoraj točno na astronomsko poldne, torej ob 13. uri po lokalnem poletnem času, v Klubu Cankarjevega doma, se je pričela poznemu jutru primerno: dokaj zaspano. Dokaj zaspano predvsem zato, ker je prvi večer letošnje, že tridesete Druge godbe trajal do ranega jutra, od ranega jutra do poldneva pa je po večini na voljo manj časa od običajnih sedmih ur in pol, kolikor naj bi človeštvo spalo. Dokaj zaspano tudi zato, ker je glasba turškega kvarteta Rubato kot na plošči tudi na koncertu prav tako odmerjeno umirjena, silno lepa v svoji všečni mirnosti, skratka nadvse primerna za dremavo ždenje v sladko toplem tolmunu zvoka z le redkim iskrim, prebujevalnim pršcem. Ali če citiram Wanga Lija s konca zadnje petkove in z začetka prve sobotne nočne ure: »Glasba zjutraj mora biti meditativna, ponoči pa bolj čustvena.«

Začelo se je z meditativno Ljubeznijo in tudi končalo se je z isto, meditativno Ljubeznijo, tisto »in živela sta srečno do konca svojih dni«, brez čustvenih pretresov in razpoloženjskih prevratov. Torej drugo skladbo z Rubatove edine plošče, instrumentalno Ašk ali Ljubezen smo včeraj popoldne slišali dvakrat – za začetek nastopa in spet še enkrat v edinem dodatku, po kaki urici preigravanja repertoarja prvenca Bir ali Ena z rahlo premešanim vrstnim redom skladb, saj so za začetek nanizali nekaj avtorskih instrumentalnih skladb, šele v drugem delu nastopa pa so mednje vpletli tudi tradicionalne vokalne skladbe. Kitarist, lutnjist in džumbušist Fatih Ahiskali – očitno tudi glavni govorec mladega, nadobudnega kvarteta prekaljenih turških glasbenikov, ki so se v ta projekt zbrali šele lani – je sproti napovedoval skladbe in navajal avtorje ter se izkazal tudi s kako slovensko pozdravno in zahvalno frazo. Fraz v bistvu tudi v glasbi ni manjkalo, klasičnih fraz evropske in tudi turške muzike, tudi sicer imajo Rubato izdelan tematski obrazec z zasnovo in razpletom, ki se pojavlja dokaj pogosto, z violončelističnim in klarinetističnim okrasjem vred, iz skladbe v skladbo.

Četudi je glasba, ki jo igra Rubato, ubran in ubrano zaigran ne tako zelo urban splet turških izročil in turške ter evropske klasike s kancem sodobnih glasbenih praks, je tudi na koncertu izvedba vse preveč akademska in premalo živa, kot bi se glasbi bali prepustiti in pripustiti naključju do besede v spontanem muziciranju. Škoda, saj so vsi štirje člani odlični in prekaljeni glasbeniki, ki bi z nekaj poguma variacijo verjetno zlahka nadgradili v improvizacijo. 

Summa summarum: včerajšnji koncert kvarteta Rubato je minil bolj ali manj mirno in tekoče utečeno, brez večjih zapletov in tudi brez prijetnih presenečenj in presežkov, ampak morda jim komaj pol leta po izidu prvenca in prvih nastopih za zdaj le primanjkuje skupne samostojne, nespremljevalne kilometrine – če bodo obstali, bi jih z veseljem videla spet čez nekaj let.

Prava sobotna drugogodbena budnica je nastopila torej šele ob 15. uri po lokalnem poletnem času, ko je v Klubu Cankarjevega doma nastopil makedonski prvoligaški bend Foltin z gostoma saksofonistoma Vaskom Atanasovskim in Nataliem Suedom, ki sta se bendu pridružila po približno tridesetih minutah, to naj bi bila hkrati tudi svetovna premiera omenjene združbe, projekta treh festivalov, in sicer Druge godbe, skopskega Offesta in nizozemskega Music Meetinga. Če me spomin ne vara, sem makedonsko zasedbo Foltin tokrat videla na koncertu prvič, četudi obstajajo že od sredine 90. let in so mnogokrat igrali tudi že v Ljubljani – in tudi če sem jih kdaj že videla, se mi do sedaj očitno niso dovolj vtisnili v spomin. Verjamem pa, da si jih bom vsaj poslej končno zapomnila, zlasti klarinetista, orgličarja in kaospadista Peceta Nikolovskega ter makedonskim muzikom pridruženega slovenskega tolkalca Marjana Stanića.

Vsi tisti jedki premeti, pretirani čustveni pretresi in zlasti nenadzorovani izbruhi godbenega sladostrastja, katerih se pri Rubatu ni bilo bati, so se namreč nizali, kopičili in spletali v pretežno nadzorovan multižanrski totalni zvočni kaos skoraj od samega začetka in vse do konca več kot poldrugo uro dolgega nastopa, ko je bila med dodatkom velika večina avditorija na nogah, kar se v Klubu Cankarjevega doma ne primeri tako zelo pogosto. Vseh šest članov benda Foltin in oba gosta so tudi po večkrat dobili svojih pet minut za blesteča, solidno podprta soliranja, vsem  po vrsti se pozna dolga kilometrina, in sicer v tistem najbolj pozitivnem, nerutinskem smislu, pa tudi gosta sta se vklopila v spontano in živahno muziciranje – Vasko Atanasovski bolj izvrstno, Natalio malo manj, a vendar ...

Četudi so nas tudi Foltini kmalu po začetku dokaj dolgega dodatka obvestili, da jim je zmanjkalo pripravljenega repertoarja za ta posebni projekt z gostoma, so kljub temu noreli vsaj še dober ducat minut, če ne kar dva ducata – in še bolj obnorili avditorij, ki je glasno zahteval še in še, vendar se je ura počasi že nevarno približala peti popoldanski uri, ko je bila prav tam na sporedu vokalna delavnica Irene Tomažin, torej se je žur s Foltini in gostoma moral končati. Omenjeno ali nakazano pomanjkanje naštudiranega repertoarja se je na letošnji Drugi godbi zgodilo vsaj še dvakrat, očitno posledica vse pogostejšega standarda krajših festivalskih nastopov, kakopak pa prekaljenih glasbenih mačkov to povečini ne ovira, da ne bi trajanja podvojili, če jim je le dopuščeno.

Ah, da, in seveda, če sem se jaz ob enih popoldan odločila za dobro jutro, je basistu Rubata na začetku ušel dober večer, frontman Foltinov, Branislav Nikolov, pa se je na ta račun – in še kateri – odločil namenoma norčevati. Skratka: dobro jutro ali pa dober večer sta lahko tudi stvar osebne izbire – ne lokalnega časa. Kljub temu zdajle ne bom rekla lahko noč, temveč le hvala za muzike in na snidenje na 31. Drugi  godbi ob letu osorej. Ter seveda tudi hvala za pozornost in na snidenje v novi noči, inšalah!