30.8.2017, Pulj

foto: Dan Medhurst

In spet je bil tisti čas, ko se horde Angležev, Francozov in mešanih ex-yu publik zberejo v osrčju Istre. Točneje v osrčju Pulja. Kot že več let se je spektakel festivala Dimensions, nabitega z elektronsko glasbo, spogledljivostjo, zadetkarijo in vsesplošno pijanico, tudi letos pričel s koncertom v enem največjih rimskih amfiteatrov našega kontinenta. Tako so nas letos organizatorji za aperitiv oskrbeli z mešanico afrobeat koktejla, funky jazz tonika in garažastega absinta, z nečim takšnim torej, kar naj bi nahajpane obiskovalce lepo vpeljalo v osrednje festivalsko dogajanje ali tudi polnovredno zadovoljilo tiste, ki so se odločili udeležiti le otvoritvenega koncerta.

Ob poznopopoldanskem prihodu v prelepi Pulj je bilo hitro opaziti gručo festivalohodcev, ki so se ob sončnem zahodu sprehajali, razgrajali ali drugače uživali ob cenejši ponudbi alkohola in hrvaške peke. Počasi so se že odpravljali na žure v lokalne bare ali tudi že kar v Areno na prvi akt večera.

Oder Arene je torej prvi zasedel britanski bobnar, producent in skladatelj elektronske glasbe Moses Boyd, ki se je predstavil s solo nastopom Moses Boyd: Solo X. Že takoj na začetku je Areno prevzel močan odboj snare bobna in hitro je bilo opaziti, da Moses Boyd igra nadvse energično. Sinkopirana tolkala bogati s sempli, preko katerih nato prehaja v kontrast z enostavnejšimi ritmi, ujetimi v atmosfersko odejo spremljevalnih matric. Vendar tudi ti enostavnejši ritmi nikakor niso ležerni. Energičnost je skozi set, poln Mosesovega razbijanja, le naraščala in mala kopica ljudi, ki se je prikazala - uau! - že ob prvem aktu večera, je ob zadnjih vrhuncih njegovega seta že glasno vriskala. Malo ljudi, a puno energije! Moses je svoj set zaključil z enostavnim 4/4 ritmom, s katerim je zapustil še vedno manjše število obiskovalcev.

A publika se je počasi zbirala in do naslednjega koncerta se je parter že solidno napolnil. Kot drugi so oder zavzeli člani zasedbe Kamaal Williams Ensemble, ki so seveda nadomestili do zadnjega trenutka napovedovani dvojec Yussef Kamaal, v katerem je ob klaviaturistu Williamsu nastopal še bobnar Yussef Dayes. A dvojec se je žal že pred časom ločil, komade, ki sta jih Kamaal in Yussef posnela za album Black Focus, pa je za namen koncertnega in festivalskega kroga prevzel Williams s projektom Kamaal Williams Ensemble. Trojica, ki jo sestavljajo Kamaal, basist Tom Driessler in bobnar MckNasty, je torej stopila pred že solidno množico in po uvodni minuti ležernih jazzovskih akordov so fantje nastop porinili v tipični energični groove. In množica je podivjala. Kot rečeno, je zahtevno nalogo nadomeščanja odsotne polovice zdaj neobstoječega dvojca Yussef Kamaal prevzel Josh McKenzie oziroma MckNasty, ki je s svojim očitnim talentom pokazal, da je držanje občasno precej zakompliciranih jazzovskih tolkalskih ritmov znotraj takšne zasedbe lahko tudi mala malica, zato je bilo pogrešati drugega člana prvotnega dvojca praktično nemogoče. Za dodatek k evforiji je poskrbel tudi karizmatični mac-demarcovski performans vodje zasedbe Kamaala Williamsa, ki je na odru zbijal šale in z občasnimi vzkliki občinstvo skozi celoten koncert držal v občutku nahajpanosti, celo ob tistih počasnejših, bolj improviziranih mid-tempo jamih.

Z zaključkom drugega koncerta večera je sonce tudi dokončno zašlo in nebo se je stemnilo. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je za pričetek tokratne drame poskrbela ena in edina Grace Jones. Pred njenim nastopom so oder puljske Arene zakrili s črno kuliso, iz zvočnikov pa smo prisluhnili selekciji r'n'b in disco štiklov, ki so že tako nahajpane Angleže in Francoze še dodatno pogreli. Temna zavesa je padla in spektakel se je pričel s klasiko diskografije Grace Jones, s komadom Nightclubbing. Takoj so bili očitni tudi vsi standardni triki. Kopica unikatnih kostumov ter predmetov in selekcija plesnih gibov je bila osrčje nastopa, ki smo ga spremljali ob glasbenem šusu reggae in afrobeat ritmov. Ti so krasili večino seta, v katerem res ni manjkalo opevanja kulture Jamaice in prekomernega podajanja tradicionalno obveznega spliffa. Grace Jones tudi pri svojih devetinšestdesetih ostaja karizmatična in energična, predvsem pa kraljica odrskega osvajanja z odrskimi vragolijami, ki so se skozi set vrstile ena za drugo. Morda je bil še najbolj impresiven prav zadnji segment nastopa, ko je diva Jones skozi raztegnjeno skladbo Slave To The Rhythm po odru poskakovala ob konstantnem vrtenju hulahup obroča. Ob izredno kompaktni tehnični izvedbi in prav takem zvenu karizmatičnega nastopa odrske dive bi se lahko pohecali, da smo tudi sami postali sužnji jamajškega ritma.

Po občutno kratkem koncertu Grace Jones so kot zadnji na oder stopili še Moderat, zasedba, sestavljena iz članov Modeselektor in elektronskega kantavtorja Apparat, ki nastopa z mešanico 2-step garažastih ritmov in odtenkom melanholičnih harmonij ter vokala. Moderat kot trojec je svoj repertoar učinkovito odžgal predvsem skozi subwooferje, preko katerih so močni basovski toni, ključni za njihove aranžmaje, masirali plešoča telesa občinstva. Sascha Ring oziroma Apparat je seveda poprijel tudi za mikrofon, njegov mehki bariton pa je ob učinkovito pulzirajoči ritmiki koncertni set odpeljal v fino zmes nabitih intšrumentalov ter mehkejših, a vseeno mogočnih vokalnih skladb. Te občinstva niso le razplesale, ob komadih, kot sta Bad Kingdom ali Rusty Nails, je ob prijetnih Apparatovih melodijah Arena tudi množično zapela. Občinstvo tega otvoritvenega koncerta festivala Dimensions pa ni uživalo le ob melanholičnih garage ritmih, temveč smo bili ob koncertnem scenosledu priča tudi impresivni selekciji vizualij, ki so edinstveno okrasile vsako skladbo seta. Njihov preplet iz skladbe v skladbo je bil dovolj zanimiv, da je občinstvo pri skoraj vsakem drugem kosu množično vzdigovalo telefone in osveževalo svoje Instagram feede. Kaj hočemo, družabna omrežja in take ...