Klub K4, 17. 11. 2012

Za vse sledilce aktualnih elektronskih plesnih muzik se je v soboto obetal prav poseben dogodek. Red Bull Music Academy je v klub K4 namreč pripeljal DJ Rashada in DJ Spinna, dva vidnejša, pionirska producenta s čikaške juke oziroma footwork scene, ki v zadnjih letih po mnenju mnogih prevzema ali pa je celo že prevzela pobudo pri narekovanju klubskih plesnih trendov. Ker posamezne elemente tega frenetičnega izraza že posvajajo sorodni podžanri bass glasbe, imajo verjetno celo prav. Zato je bilo gostovanje obeh vse bolj prepoznavnih didžejev izvrstna priložnost, da v živo preverimo tisto najboljše, kar v zadnjih letih ponuja zadnja - in najhitrejša - evolucijska stopnička čikaškega ghetto housa.

Po evforiji iz sredine minulega desetletja, ki so jo sprožili producenti, ki so fankijaške plesno-glasbene tradicije iz slumov začeli prevajati v elektronske izpeljanke, je zapoznel vzpon juka pravzaprav presenetljiv. V Evropi se ga je v nekaterih bolj specializiranih klubih sicer dalo slišati razmeroma zgodaj, toda malce širša publika ga je spoznala šele potem, ko so bolje obveščeni ameriški poznavalci začeli objavljati povezave do posnetkov plesnih battlov med detroitskimi jitterji in čikaškimi jukerji. Takrat se je bolj kot o glasbi s teh posnetkov sicer govorilo o samem plesu in karakteristikah njegove detroitske in čikaške različice, toda ni trajalo dolgo, da se je pozornost usmerila tudi v glasbo, ki je v različnih, predvsem lokalno vezanih izpeljankah obstajala vse od začetka devetdesetih let minulega stoletja. Juke oziroma footwork je torej praksa, ki je bila vselej neločljivo povezana s plesom, zato se je v soboto vsaj v teoriji obetala vroča noč. Za domačo publiko pač nekako velja, da se pogosto precej zadržano odziva na aktualne trende, obenem pa gre za zelo specifičen ples, ki ga pač ne osvojiš čez noč. No, ta pomislek sta Rashad in Spinn ovrgla že pred prihodom v Evropo in dejala, da šteje pač le to, da se publika zabava in pleše po svoje.

Da bo razpoloženje v Štirki pravo, se je potrdilo že med nastopom Maje Medvešek alias Nightwave, producentke in didžejke, ki živi in ustvarja na Otoku. V njenem setu, ki bi ga najlažje osredinili okoli bass glasbe, so se znašle bolj in manj znane skladbe aktualne produkcije, predvsem glasen odziv na »hitiče« pa je dal vedeti, da je publika očitno zelo dobro poučena o aktualnih klubskih trendih. Priložnostno se je v dinamičnem setu znašla celo kakšna techno himna ali pa starejši elektronsko-fankijaški hit, ki je v kombinaciji z razgibano ritmiko pokukal v footwork in naznanil, kaj približno lahko pričakujemo od glavnih gostov. Ni naključje, da Nightwave praktično vsak vikend vrti glasbo po britanskih klubih, in čeprav je bil njen set na prvi posluh morda celo preveč eklektičen, je scenosled sledil ohlapni rdeči niti in dobro ogrel številčno, izvrstno razpoloženo publiko. Če se pri klubskih nastopih didžejev pogosto vzpostavi neka distanca med didžejem in publiko, je bilo jasno, da bo tokrat drugače. Maja je publiko zanimirala že z glasbo in gestikulacijami, vse skupaj pa je v zaključku njenega seta še intenziviral DJ Spinn, ki je v maniri emsijev začel vzpodbujati razposajeno množico.

To je počel tudi potem, ko je za mešalko stopil DJ Rashad, ki je že s prvimi skladbami naznanil, da ju bomo slišali v tisti trši, bolj udarni podobi. Skladbe so po formi sicer ostale zveste standardnemu footworku, v katerem so vzorci soulovskih klasik in sorodnih muzik sesekljani in skupaj s prepoznavnimi perkusivnimi elementi spleteni v vrtoglava ritmična vrtinčenja. Toda perkusije in basovska ritmiziranja so tokrat dobila še bolj intenziven in surov značaj. Skladbe so si ena za drugo sledile kot ulite tudi takrat, ko je stvari v svoje roke prevzel DJ Spinn, in obratno, in jasno je bilo, da pri delu spremljamo dva didžeja, ki sta prakso izpilila tako rekoč do popolnosti, in ni bilo težko ugotoviti, zakaj footwork postaja oziroma je postal ena najbolj popularnih plesnih praks. Če odmislimo samo zvočno podobo, je to nedvomno pristen odnos med nastopajočim in publiko, ki ustvari vtis »communitija« in v mnogočem spomni na začetke hiphopa. Glavno besedo pa ima seveda partijaško nepopustljiva glasba, ob kateri preprosto ne moreš ostati hladen.

Toda kljub odlični premisi in razpoloženju se je pokazala tudi tista bolj problematična stran. Če v je prvi uri intenzivnost rasla iz minute v minuto, se pozneje ni dalo otresti občutka, da vse skupaj postaja preveč monotono in predvidljivo. Tega niso uspele več povsem razbiti niti tiste bolj dodelane skladbe, ki bi že po defoltu morale še bolj dvigniti razpoloženje. Skozi prizmo intenzivne izkušnje je sicer povsem logično, da je publiki pač preprosto začelo zmanjkovati energije. Kljub temu pa se je pokazalo, da footwork na daljši rok utegne doleteti podobna usoda kot jungle, ki je v pomanjkanju novih domislic približno tako hitro, kot se je povzpel, potem tudi ugasnil. Toda zaenkrat so te napovedi še preuranjene, ne nazadnje je vsaj v Evropi še povsem sveža praksa, hkrati pa nove poti naprej že odpirajo producenti, ki ga vse bolj vpenjajo v svoje plesne pogruntavščine.