RECE.mp3Dokumentarni film Sisters With Transistors (Lisa Rovner, 2020)

Sestrovščina elektronske - ? glasbe - ?

Dokumentarni film Sisters with Transistors je sredi oktobra začel svojo spletno odisejo po svetovnih festivalih, na kateri ga spremlja tudi dobro dokumentirana serija zapisov in pogovorov. Režiserka Lisa Rovner je k tematiki ženskih pionirk in inovatork v elektronski glasbi, kot nekje omenja sama, pristopila brez predhodnega poznavanja glasbenih del, zato pa z arhivarsko strastjo in metodičnimi odločitvami. Med slednjimi velja izpostaviti njeno razmišljanje o načinu pripovedovanja zgodb oziroma sumničavost do iskanja herojskih začetnikov ter velikih imen, ki jih sama povezuje ravno s tisto zgodovino, v odnosu do katere lahko govorimo o spregledanih in utišanih, ženskih avtoricah. Tukajšnjemu občestvu nekaterih, na primer: Suzanne Ciani, Delie Derbyshire, Éliane Radigue ter Pauline Oliveros, predvsem po zaslugi radijske oddaje Slavne neznane in festivala Topografije zvoka ni treba odkrivati povsem iz nič. S preostalimi, Claro Rockmore, Daphne Oram, Bebe Barron, Maryanne Amacher ter Laurie Spiegel, film ne želi zapolnjevati lukenj v kanonu zgodovine novejše in specifično elektronske glasbe. S tem bi namreč za seboj pustil, kot se njegova avtorica zaveda, nove luknje in spreglede. Zato, četudi se v filmu omenjene ustvarjalke predstavijo z drobci zgodb, anekdot, zgodovinskih pričevanj in kakopak z glasbo in zvokom, ta bolj kot mozaik očitno prekratkih portretov vzpostavlja neko svojo naracijo. In prav z naracijo, ki jo večino časa pripoveduje Laurie Anderson, se filmu najprej uspe izogniti nekaj očitnim pastem.

Pasti se kot take – kot pasti – razkrijejo ravno v pripovedovanjih protagonistk z različnimi ozadji. Film, ki zelo ohlapno sledi kronološki pripovedni liniji, bi se na primer šele nekje na sredini, z likom in delom Pauline Oliveros, lahko srečal z retoričnim vprašanjem, ki ga omenjena zavrne v naslovu zdaj pol stoletja starega članka za New York Times: And Don't Call Them ‘Lady’ Composers. Kaj torej film počne s sestrami za tranzistorji drugega kot to, da izpostavlja njihov spol? Odgovora ne slišimo iz ust feministke Pauline Oliveros šele na sredini filma, pač pa se kot linija plete od svojega začetka in nam ga ne pozabijo servirati tudi spletne predstavitve filma. Film ne sledi le avtoricam, ki so ženske, ampak tudi glasbi, ki je elektronska. Zakaj? Najbolj razglašen odgovor je ta, da so nove tehnologije od vsega začetka omogočale odmik od vladajočih glasbenih institucij in posledično tudi neke vrste pobeg pred vanje vgrajenimi hierarhijami. Kot poetično uvede glas Laurie Anderson: zgodovina žensk je zgodovina tišine. Vendar pa to tišino naseljuje beautiful noise, kar bomo ustrezno prevedli kot – čudoviti zvok.

Očitna težava naslavljanja v zgodovini utišanih žensk z zatekanjem k zgodovini žensk je tako zavrnjena, a se v resnici vrača vedno znova in pri vsaki protagonistki posebej, na primer že pri terminu elektronska glasba. Najprej, kakšna je to glasba, ki je elektronska glasba? Vprašanje je morda manj zanimivo, četudi je odgovor nanj v filmu podan večkrat: da to ni glasba elektronskih instrumentov, saj ti le realizirajo ideje. A zakaj je potem tehnologija tako pomemben posrednik med idejo in njeno realizacijo? Na to še najbolj nazorno odgovori Delia Derbyshire, ki iz studia BBC najprej razloži nastanek sinusnega signala, nato pa z ročno manipulacijo magnetofonskih trakov v nekaj sekundah sestavi kompleksno elektronsko kompozicijo. A če je Delia do radijskega studia šele morala priti, podobno zgodbo dokonča najmlajša od predstavljenih akterk, Laurie Spiegel, snovateljica prvega računalniškega programa za komponiranje zvokov. Tehnologija tu pomeni predvsem bližnjico, ki preskoči institucionalno okolje in akterkam omogoči, da glasbo, ki jo slišijo v svojih glavah, kot uvede film, spravijo v svet. Kljub temu se film zaključi s paradoksom ostarele Éliane Radigue, ki kot ena redkih še živečih ustvarjalk starejše generacije ob koncu filma zadovoljna razlaga, kako lepo je končno slišati, da drugi izvajajo njeno glasbo. Vendar glasbo, ki jo je Éliane napisala za neelektronske, akustične instrumente. Ključ do sestrovščine tranzistorjev bližnjica orodja razplete le deloma.

Namreč, in tu se presek med tišino žensk v zgodovini in čudovitimi zvoki v njihovih glavah šele zares prikaže: je to res glasba, ki ji pravimo »elektronska« in jo delajo ženske? Clara Rockmore je morala to dokazovati tako, da je instrument, imenovan po izumitelju Thereminu, analogno violini vstavila v klasični orkester. Éliane Radigue je svoje začetne domače kompozicije s povratno zanko imenovala zvočne propozicije, Bebe Barron pa je prvi izključno elektronski soundtrack za film Prepovedani planet imenovala, da bi se izognila mučnim dokazovanjem in prepričevanjem, elektronske tonalnosti. Suzanne Ciani je sicer v elektronski glasbi želela prepoznati predvsem novo glasbo in svobodo ustvarjanja še neslišanih zvokov, a je sama to svobodo izkusila šele kot finančno zelo uspešna oblikovalka zvokov za komercialno rabo. Zatočišče elektronske glasbe je bilo zato dolgo tudi past getoiziranja njenih avtoric zunaj glasbe – na ločenem področju zvoka.

Film Sisters with Transistors sicer ne izpelje pesimističnih zaključkov; omenjena protislovja se v njem razkrijejo kot sestavni del predstavljenih zgodb. Prej kot veliki tezni zaključki ga usmerja predanost ustvarjanju novih zvočnih svetov, beseda pa je večinoma prepuščena protagonistkam in bogatemu materialu arhivskih posnetkov. In verjetno še najbolj prepriča s tem, ko v svoji želji, da bi sledil spregledani zgodovini, te ne predstavi kot odgovora na vprašanje, na primer vprašanje ženske ustvarjalnosti ali pomena novih tehnologij, pač pa prej kot serijo vprašanj, ki jih predstavljena zgodovina spregledanih šele postavi na površje.