Channel Zero, Ljubljana, 7. 10. 2018

V tokratni koncertni recenziji se je na tapeti znašel koncert izpred tedna dni, koncert skupin Messa in enega izmed mnogih bendov, katerih ime se začne na Dope. Jah, ni boljšega načina, kako zaključiti težak teden, poln slabih odločitev, s še težjo glasbo.

Beseda na vasi je, da so nastopajoči velikodušno zamudili s prihodom v Ljubljano, kar je botrovalo zamudi koncerta. A ta je bila krajša od povprečne Linčeve, tako da nič ne de. Obiskovalci smo ob začetku v pičlih nekaj minutah dvorano zapolnili oziroma uspešno vstopili drug drugemu v intimni prostor. Kmalu za tem se je na odru znašlo 75% benda Messa in z nami delilo svojo nepriliko. Nepriliko, da je v navalu bolnega ljudstva tudi njihova pevka podlegla družbenim pritiskom in konformirala bolezni, ki ji je vzela glas.

Veliko Messinih komadov je osnovanih na daljših instrumentalnih delih, zato smo vedeli, da žal ne bo nihče umrl, tudi če bo bend koncert odigral brez pevke, čeprav njen domala čarobni glas doda tisti nekaj, ko prevzame povelje v tišjih, mirnejših delih. Messa so zanimiva mešanica iz vseh mogočih vetrov in viharjev. Veliko si izposojajo od očetov tradicionalnega dooma in še več iz okultnega rocka sedemdesetih. Brez slednjega sicer verjetno ne bi bilo prvega, a zanimivo je v enem zvarku slišati združeni dve fazi glasbene devolucije. Občasno pa Messa vmešajo tudi kak izvenserijski glasbeni prijem, ki požoka še druge glasbene kroge.

Na koncertu smo v ušesih čutili, s kakšno previdnostjo se bend loteva kovanja svojih del. Med njihovimi komadi se skriva več tistih izrazito dolgih, a le redkokateri pododrski podložnik je to zaznal, za kar smo lahko večno hvaležni luštni dinamiki komadov. Iz zasanjane psihedelije so elegantno in hitro preskočili v agresivnejši, hitrejši del, mimogrede zapeljali nekaj glasbenih obvozov in se vrnili na staro cesto. Po uvodnem delu se jim je na odru pridružila vokalistka Sara, ki nam je v svojem nagovoru takoj dala razumeti, da njeni glasbeni kolegi niso lagali. Njen glas je bil tako hrapav, da bi že z govorjenjem lahko naribala ves sir v radiju sedmih kilometrov. Sicer je to glasovno depriviranost opisala kot nekaj, kar bi znalo skaziti koncert, a je dejanskost imela drugačne plane. Kljub izgubljenemu glasu ni bilo pretirano razločnih fušev in njen nekam bolj hrapav glas se je celo bolje podal k glasbi. V delih, ko naj bi ga bolj odprla, ga je sicer zmanjkalo, a v teh trenutkih so instrumentalisti greh utopili v valovih masivnosti.

Skratka, ljubek nastop. Nekaterim so bili Messa zanimivi, drugim dolgočasni in obe fronti gre razumeti. Zdolgočaseni so pač čakali na Dopethrone in na njihovo masivno primitivnost, kar je bilo, kot bi želel na čevape, za predjed pa bi ti bila postrežena simfonija okusov, ki bi sicer potešila čute … a vseeno to ne bi bili čevapi.

Kot že omenjeno, lahko Dopethrone vključimo v stereotip bendov, katerih ime se začne na dope. Ko slišite en komad, slišite bolj kot ne vse. Ni pa to nujno slaba stvar. Če je komad dober, lahko terja tudi mero bolj ali manj identičnih dvojčkov. Bend tako ali tako ni nikoli rekel, da inovira. Med drugim so se poimenovali po kultnem albumu benda Electric Wizard, ki ga kopira skoraj vsak sludge bend zadnje dekade. Dopethrone delajo glasbo in ne komplicirajo. Kar je fajn.

In česar smo se nadejali, to smo dobili. Agresiven naval masivnih, bližnjih riffov s tako nezdravo količno masti v zvoku, da bi bil jok dietetikov edina stvar, ki bi lahko preglasila ojačevalce. Kljub splošni masti pa na srečo vse skupaj ni bilo nastavljeno tako ostudno na glas, kot je že skoraj stalnica na podobnih koncertih. Bilo je glasno, a prebavljivo in začuda razločno. Vince, kot so starši poimenovali frontmana, je med kitarskim žaganjem in prikupno skozlanim kričanjem izvajal še show z najbolj prikupno debilno obrazno mimiko tostran ekvatorja. Med komadi je postregel z občasnimi šalami, vsemi na osnovi: Haha. Uporabljamo substance. Haha, ki so privabile nasmeške na obraze vseh tistih iz publike, ki še niso doživeli petnajstega rojstnega dne. Po uvodnih zvočnih masažah se je na odru poleg Vinca znašla še njegova sestra. Kljub temu, da je bil njen obraz prekrit s tetovažami, te niso mogle skriti njene zvrsti glasbe primerne zadetosti. Morda se Vince res ponaša s prikupno ogabnim vokalom, ki lepo sovpade z njihovo scumfuck blues glasbo, a se vseeno kar izgubi proti vreščanju, ki ga je zmožna zdaj pridružena vokalistka. Prav videlo se je, kako njeno celotno telo trpi ob vsakemu kriku, in čeprav ne vemo, kako zelo je to zdravo za glasilke, Dopethrone na srečo ne delujejo kot ljudje, ki bi jim bilo zdravje prioriteta.

In kaj bi bil Dopethrone koncert brez njihovega relativno novega zvočnega stvora Killdozer? Zvočni masaker, ki s svojo udarnostjo časti samo vozilo. Nekaj zelo kratkih učnih sekund za tiste, ki vam je to veličastno vozilo s tragičnim ozadjem tuje. Nekega Američana so zajebali. Ta Američan je bil zelo jezen. Vsak ima svoj način izražanja jeze in njegov način je bil v predelavi buldožerja v neprebojno gmoto uničenja, s katero je razčlenil županovo hišo, mestno hišo, nekaj ljubezni pa je pustil tudi na okoliških stavbah.

Skratka, udarno, nasilno, primitivno. Dopethrone so bili Killdozer, mi pa okoliške stavbe. Smrt smo sprejeli z odprtimi rokami. Messa pa so želeli le malo ublažiti udarec.