Klub Cankarjevega doma, 22. 1. 2013 (Cankarjevi torki)

Eno je, da se poezija in glasba privlačita bolj kot želja ustvarjalcev, ne medijev, nekaj povsem drugega – in toliko bolj redkega – pa je, če se v res dobri zamisli združita tekst in zvok. Prvo je prepogosto neposrečeno srečanje neznancev, ki se niti ne razumeta niti ne privlačita in med sabo nehote tekmujeta, šele drugo pa pomeni pravi preplet različnih govoric, ki so se v dobro celote pripravljene svoji samozadostnosti tudi odpovedati. To je včeraj v Klubu Cankarjevega doma uspelo Dragu Ivanuši in Enosu Kuglerju, ki sta pripravila naravnost vrhunsko zasnovan in izpeljan večmedijski večer z domišljenim dramaturškim lokom. Ivanuša in Kugler sta sicer sodelovala že za album Ivanuša + Kugler, na katerem sta v kombinaciji klavirja in bobnov ustvarjala improvizirane lirične miniature, tokrat pa sta klavir zamenjala za (MIDI) harmoniko, dodala tekste in minimalistične, učinkovite vizualije.

Osišče njunega večera so predstavljali teksti znamenitega ameriškega pesnika Walta Whitmana, ki so se z zvokom dialektično dopolnjevali. Nekatere pesmi oz. cikle sta uporabila v celoti, spet druge, kolikor gre razumeti, v prirejeni in fragmentarni obliki, pri tem pa so vse tri komponente – torej beseda, zvok in slika – sestavljale živo, organsko celoto nekega novega diskurza. Pri tem je bilo bistveno, da sta drzno, a povsem koherentno dekonstruirala izhodiščno linearnost teksta, torej Whitmanove zanosne in hlastne poezije, katere ritem, nasprotno, definira prav mogočno valovanje dolgih himničnih verzov, ki so bistveno zaznamovali tako rekoč vse naslednje pesniške generacije, tudi slovenske. Ta pristop je tudi diametralno nasproten denimo tistemu, ki ga je za svoj projekt izbral jazzovski pianist Fred Hersch, ko je Whitmanovo poezijo uporabil bolj kot poezijo in tako ustvaril svetle, radostne songe, nekakšne praznične slavospeve, kar Whitmanove pesmi v nekem smislu tudi so. Ivanuša in Kugler pa sta izhodiščne tekste razbila na posamezne enote, ki so svoj izhodiščni kontekst transcendirale tudi s tem, da so bile osamosvojene tako na semantični kot na zvočni ravni. Te enote so bile nato v živi izvedbi uporabljene v spontanih ponovitvah, ki so – kot zaključeni izreki – prispevale bodisi pomenske konotacije bodisi  – kot čista zvočnost nalomljenih vzorcev – samozadostne ritmične podčrtave.

Besedilni elementi so bili namreč vnaprej pripravljeni za vizualizacije kolektiva Komposter, njihova glasovna interpretacija pa je bila vnaprej posneta. Med likovno oz. tipografsko podobo besede in živim zvokom na odru je obstajala tudi neposredna povezava, saj je namreč Ivanuša besedilni in s tem tudi vizualni tok sprožal in prekinjal s tipkami na harmoniki, obenem pa ga je v živo obdeloval še z efekti. Tako se je vzpostavila situacija zanimive akuzmatičnosti, saj je glas prihajal hkrati iz (ali od) Ivanuše, čeprav v resnici ni bil niti nujno njegov niti za to ni odpiral ust, obenem pa je bilo predvsem v pasažah najbolj odrezavih ponovitev videti, kot da glas dejansko prihaja iz samih vizualizacij.

Pri tem pa je treba poudariti, da je Whitmanova poezija pravzaprav nasprotje takšnega raztelesenja in distance, zaradi česar je pristop Ivanuše in Kuglerja glede na tekst izviren, glede na sodobni postmodernistični kontekst pa v bistvu nekoliko predvidljiv. Isto velja seveda za primerno izbiro hladne in trivialne, a učinkovite tipografije, ki je nehote poudarila brezosebnost sodobne umetnosti, slepo zagledane v prazne maksime kvazikritičnega angažmaja – pač zato, ker so se Whitmanovi teksti temu še zmeraj uspešno upirali in potujevanje postavili na glavo.

A po drugi strani je bilo to nenazadnje upravičeno z izvirno glasbeno vsebino, ki je uspela združiti kar nekaj raznorodnih idiomov. Ekspresivni konkretni momenti, kot recimo posneti zvoki dihanja, so krepili že kar dramski značaj nastopa; tem so sledile pasaže duhovitega pastiša (denimo pijani blues ob mornarski motiviki ali rockovski bobnarski drnec), elektronskega eksperimenta, potem lirične melodičnosti ali bolj ekspresivne, tudi ostre zvočnosti. Kljub temu pa je bila celota nenavadno skladna, mogoče zato, ker jo je reševal tekst, nemara pa tudi zato, ker sta Ivanuša in Kugler različne vinjetne pristope raziskovala ob tako jasni dramaturgiji. Organsko so se zrasli celo odmevi ljudskih viž (te je kot zvočno začimbo dodajal Ivanuša z mehkimi solističnimi zastranitvami ali basovskimi ostinati) in strogega skandiranja v slogu Globokarjevega Brechta (za kar je seveda skrbel Kugler), Ivanuša pa je na skrivaj dirigiral zgolj s pogledom.

Pri tem sta se zvok in tekst (tudi kot slika) vzajemno dopolnjevala, drug drugega domiselno izigravala in dopustila celo trenutke reflektirane prevlade. Besede so se lahko tudi osamosvojile (bodisi kot govor bodisi kot likovna reprezentacija), spet drugič jih je glasba z natančno sugestivnostjo upravičeno nadomestila, končno pa je tudi vizualizacija svojo slovnico za trenutek prepustila celo golim likovnim elementom – denimo prav ob “Travnih bilkah” so besede nadomestile nevsiljive abstrakcije, v nekem drugem trenutku pa je njihov upočasnjeni zvok postopoma utihnil, besedilo pa se je na zaslonu še nadaljevalo. Tako je postopni razkroj enega elementa svojo izrazno moč samo še stopnjeval, kar je že samo po sebi redek dosežek. Drago Ivanuša in Enos Kugler sta to sijajno zlitje forme in vsebine predstavila s scela navdušujočim nastopom, polnim presežkov.