Tartinijev trg, staro skladišče soli Monfort, 24. 5. 2018

Štiriintridesetletna Druga godba, ki že lepo obdobje gosti raznovrstne muzike s celotnega sveta, se je pretekli teden vrnila tako z odmevnimi imeni kot tudi z glasbenimi presenečenji. Na prvi dan festivala nas je organiziran brezplačni prevoz odpeljal na slovensko obalo, kjer so se na dveh prizoriščih v Piranu predstavile tri sijajne zasedbe – makedonska poslastica Ljubojna, karizmatična sudanska glasbenica Alsarah z zasedbo The Nubatones in hipnotični projekt Dirtmusic.

Najprej smo na Tartinijevem trgu pričakali etno zasedbo Ljubojna, ki temelji na sintezi akustičnega tradicionalnega in sočasnega zvočenja. Njihova glasba iz srca Balkana se razpira z raznoliko glasbeno estetiko, ki je pred oder privabila tako načrtno udeleženo publiko kot naključne obiskovalce. Otvarjanje z makedonskimi glasbeniki je bilo, kot se za vsak festival spodobi, praznično in plesno, k temu pa nas je poleg glasbe najbolj spodbujala vokalistka Vera Miloshevska Josifovska s svojo močno strastjo do petja in očitno iskrenim izrazom. S teksti nas je vodila do mnogih krajevnih destinacij kot tudi čustvene in druge situacije, inštrumentalisti v postavi klasičnega rockovskega tria, trubaške sekcije in violine pa so jo prav podobno razposajeni spremljali z razgibanimi ritmi.

Posebno navdušene in plesno razposajene so nas Ljubojna pustili s skladbama Stani da ne stanish in Mori cupi kosturcanki, ki sta kasneje med sprehodom ob obali odmevali v naših glavah vse do naslednje destinacije Druge godbe, starega skladišča soli Monfort, kjer se je rajanje nadaljevalo. Vedno nasmejana in šarmantna Alsarah nas je skupaj z zasedbo The Nubatones uvedla v naslednji akt s prvim in na nek način pozdravnim komadom z albuma Manara nalovljenim Salam Nubia. Z njo Alsarah običajno otvarja koncerte, saj salam pomeni mir, za katerega glasbenica pojasnjuje, da je ključen za vsako dobrodošlico, tudi koncertno. Skupaj s sestro Nahid je z nami podelila izjemen pevski talent, ki je v ospredju zasedbinega vhodnoafriškega retropopa. Njene v večini originalne avtorske skladbe so odmevale po prijetno izbranem prizorišču in nas vabile k plesu, in to ne zgolj ritmično pohitrene, temveč tudi tiste bolj baladno naravnane. Poleg pevskega izrazja smo se navduševali tudi nad groovy bas kitaro, različnimi gladko speljanimi tolkali in oudom, posebno vrsto lutnje, ki daje zasedbi značilen arabski zven. Poleg same glasbe so vrhunce nastopa predstavljali Alsarahini uvodi v skladbe … Eden izmed teh, ki bo gotovo ostal v spominu, se je zgodil pred pesmijo 3yan T3ban. To so Alsarah naučile tri deklice iz begunskega tabora Yousif Batil v Južnem Sudanu, kjer je pevka po vseh aktivističnih in migrantskih izkušnjah, kot iskreno in nič patetično pravi sama, ponovno našla ljubezen in svojevrsten ponos.

Večer se je nato zaključil s poslastico Dirtmusic, ki v svoji zvočni podobi spaja različne glasbene stile, kot so vsaj elektronika, saharski blues in rock. Gre za enega mnogih projektov, v katerem deluje glasbenik in vodja založbe Glitterbeat Chris Eckman, zasedbo pa sestavljajo še kitarist Hugo Race, sicer nekdanji član zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, pa frontman turških Baba Zula, vokalist in kitarist Murat Ertel, ter bobnar Ümit Adakale, ki je na koncertu sprožal tudi elektronske elemente. Izkušeni mački so nam odločno odigrali kar nekaj starega materiala, je pa na živem koncertu za odtenek močneje izstopal izbor skladb z zadnjega precej politično zaznamovanega albuma Bu Bir Ruya. Posebno skladbi Bi De Sen Söyle in Go The Distance, ki sta nas držali v plesnem vzdušju, ko se izpostavita hipnotični beat bobnarja ter eno izmed jeder zvoka zasedbe, električni saz. Seveda pa so tu ključnega pomena tudi pohvalne vokalne izmenjave med člani zasedbe, udarne Raceve bariton kitare ter še dodatne strunske linije z Eckmanom in njegovim neumornim smislom za melodiko. Hvala Drugi godbi za poseben izlet v Piran in čudovit izbor glasbe.