Vodnikova domačija, Ljubljana, 10. 7. 2021

37. festival Druga godba je v soboto prišel h kraju. Na vrtu Vodnikove domačije se je začela zbirati dokaj homogena publika, ki sta jo sestavljali večinoma generaciji starejših, povojnih in “mlajših” baby boomerjev. Te smo lahko v spremljavi posnetka Teda Lucasa slišali klepetati o tem, da je bila Druga godba včasih veliko bolj obiskana, da je napolnila Križanke, pa da je bila tudi kakšen mesec prej, ko še ni pol Ljubljane pobegnilo na dopust. Sicer pa se je do začetka koncerta ljudi kar nabralo; kakšen tič je smuknil na vrt še med samim koncertom, ki je brez dvoma privabljal pozornost cele ulice, kar je negovalo odprt, polurban latinskoameriški ambient.

Katjo Šulc sta spremljala Andraž Mazi s čarangom, kalimbo in kitaro ter Luka Uršič oz. Kalu s sintom, mešalko, basom in flavto. Po inštrumentih so poprijemali glede na skladbo; lahko bi celo rekli, da je bil vsak inštrument predvsem ekspresivno sredstvo. Tudi Katja je svoj vokal na uvodnem komadu podkrepila še s preprosto pasažo na ukuleli, kar je prostor zapolnilo nekoliko bolj, kot bi pričakovali od tričlanske zasedbe. Za to pa je bilo zaslužno tudi njeno plastenje zvočnih vzorcev in Kalujevo prepletanje teh. Naj se pred opisom same glasbe dotaknemo še tehnikalij. Zvok žal ni bil najbolj čist, morda zaradi akustičnih inštrumentov, ki jih ojačevalci in odjemalci radi spravijo v resonanco, morda pa zaradi monitoringa kar na odru, na katerem je zvok lahko povsem drugačen kot pod njim. Včasih je kaj zabrnelo, zapiskalo, s sabo odneslo preveč cmokanja izpred mikrofona, vse to pa večinoma ni bilo zares moteče, le nepričakovano okorno za tako nežno glasbo. 

Ta večer je Katja Šulc predstavljala svoj zadnji album Caricias, ki je njena osebna interpretacija mehiške poezije in tradicionalne glasbe. Vmes so se prikradli tudi kakšni drugi motivi iz Latinske Amerike in njeno povsem avtorsko ustvarjanje. Album in posledično tudi nastop, ki ga je promoviral, je bil zato vsaj v podtonu dokaj razgiban in zanimiv, težko pa se otresemo občutka, da je razgledniški pristop do drugih kultur dokaj buržujski, stopinjo za trenutnim časom. Katja govori in poje z očarljivim zanosom, ki rad vzbuja čustva. Včasih skrije kakšno podobo, da nas zasrbi vprašanje o izvoru in njeni izkušnji, ki ga moramo potem razvozlati skozi glasbo. Takšen efekt jo vzpostavi kot nekakšen medij ali celo kot Prometeja, ki je ukradel fuego in ga prinesel med smrtnike. Skozi glasbo spoznavamo bolj njo kot mehiško umetnost, ki je tokrat izbrano lebdeče vozilo. 

Koncert je imel dobro začrtan dramski lok, saj se je začel z najbolj preprostimi pesmimi, s katerimi smo se vsi nekako ogreli. Skladba Caricias v živi izvedbi inštrumentalno ni bila posebej vpadljiva, vendar je bila ne le točno, temveč tudi srčno odpeta. Zanimivo je postalo, ko se je lok naslonil na azteško pesem Nuu ti biaani', ki je bila fonetično in glasbeno posebna zaradi staroselskega izvora, Katja pa je svoj vokal mojstrsko plastila s semplerjem. Podobno je storila na Voy por mi camino, ki se ni dosti razlikoval od studijske izvedbe, kljub temu da se je proces plastenja dvoglasja odvijal pred našimi ušesi. Nastopajoči so se držali ključa nekaj za folk, nekaj za dušo in na navdušenje publike zaigrali Historia de un amor, ki je s svojo lahkotno sinkopirano kitarsko pasažo zazibala stole pod nami. Nadaljevanje je prineslo pesmi z mističnimi zgodbami, ki so jasno kazale svoje korenine v poeziji; zdelo se je bolj kot recital, a je bilo še vedno izvrstno. Pa vzemimo za primer kar najbolj neposredno skladbo o nočnih morah Macochi pitentzin, katere izvedba ni navdušila. Uporaba besede neposredno se tu navezuje predvsem na inštrumentalno podlago, ki je delovala nedodelana in je zato preveč spominjala na vse direktne asociacije na nočne more iz filmske glasbe. Zven in melodija skladbe sta bili verjetno najbolj predvidljiv zvok večera. Zdelo se je, da komad ne doseže prodornosti svoje studijske izvedbe. Podobno bi lahko rekli za Mi canción de primavera, v kateri je bil Katjin vokal spet najbolj zanimiv del zvočne slike. Proti koncu nastopa pa se je glasba spet poenostavila na bazo, pri čemer se je lahko gradila povezava s publiko. Skladbi Volver volver smo na Katjino nagovarjanje pritegnili v refrenu z naslovno frazo. Menda se v Mehiki ob tej skladbi vsakič nekdo zadere skupaj z muziko in tako smo se, sicer malo bolj zadržano, zadrli tudi mi. Katja, Andraž in Luka pa so zaključili z znano skladbo Cucurrucucú Paloma, ki je delovala kot nežen nagovor k ponovnemu snidenju. Seveda so po bučnem aplavzu prišli nazaj na oder in zaigrali še dve skladbi za repete, eno izmed njih menda celo premierno. Konec je bil zelo sladek in je nad vrtom Vodnikove domačije pustil opojno napetost pred nedeljskim referendumom. 

Koncert se je v program festivala Druge godbe kot poslovilna gesta dobro vklapljal. Bil je izjemno prijeten, pa tudi zanimiv zaradi pestrega nabora inštrumentov in tehnik. Kljub temu da ni ohranil mladostnega žara s kakšno drzno potezo, je navdušil publiko in prinesel delčke Mehike v Šiško.